Ko je težko govoriti

Želim si, da bi znala prisluhniti, prav poslušati ...

In ko nekaj vem, zvem, bi rada znala reči kaj, kar se dotakne srca in ne prizadene ... vsaj ne grobo prizadene, temveč kvečjemu zdravilno ... Zdravilen dotik ...

Včasih je tišina čudovit dar, je zgovorna, se začutita dve duši ... Zato lahko hranimo prelepe spomine na tišino ... Na tišino, ki povezuje in ne oddaljuje.

Misel sv. Janeza od Križa: "Modrost pride v človeka po ljubezni, tišini in odpovedi."

In pridejo trenutki, ko moramo govoriti. Včasih preprosto zato, da kaj pojasnimo, pokažemo, dokažemo ...

...

Meni je težko voščevati, če gre za večjo skupino ljudi. Najraje pobegnem. Zdi se mi neosebno, zdi se mi, da ne morem izraziti tistega, kar čutim, da bi pa kar nekaj govorila, se mi pa upira. Govoriti za novo leto "srečnga pa zdravga" ... oh, joj ... "Če bo zdravje, bo v redu, vse drugo bo že ..." Jaz pa mislim, če bomo v sebi v redu, bomo že tudi sicer.

Kako bi sicer lahko moja bližnja, ki je po prometni nesreči v prvem letu zakona pristala na invalidskem vozičku, rekla, da je vesela, zadovoljna? Zato, ker je znotraj močna in zdrava!

Če je človek v sebi zdrav, lažje prenaša tudi telesno nezdravje.

Včasih mi je zelo težko kaj "pametnega" reči ... (tudi) žalujočim. Iskreno sožalje! To je fraza, ki se jo spodobi reči, če nimaš drugih besed. Ponavadi le roko stisnem in včasih objamem ... In včasih spišem nekaj iz srca, to pa postane res osebno, res zanj, za konkretnega človeka ...

Težke so besede, ki jih izgovarjamo samo zato, ker se jih spodobi ... Ali pa jih morda posveti trenutek, ko so izgovorjene ... Kot molitveni obrazec ... ki včasih komu ne pomeni nič, pa vendar je lahko kdaj resnično rešilna bilka ... besede, gole in nekako prazne, nič poetične, realne ... a prav te so lahko v nekem trenutku brv, mostiček čez neko oviro ...

Ko vaš prijatelj obmolkne, naj vaše srce ne neha poslušati njegovega srca ... (Gibran)