Na pokopališču.
Pristopim k skupinici mladih, v njej so tudi moji otroci.
Hčerka stopi k meni in mi pokaže na nek grob: "Glej, ko bom umrla, nočem takih sveč (pokaže navadne, najbolj običajne sveče, ki so ponavadi na grobovih), pa nočem takih sveč, teh sploh ne (pokaže na tisto elektronsko, ki utripa - moj mož pravi, da če mu bo kdo dal na grob tako, da bo prišel strašit!
), rada bi imela pa takole svetilko (pokaže tako kovinsko "omarico" s stekli okrog) in noter dajte navadno svečo iz voska. No, samo tistale mi ni posebno všeč. Tako narejeno bi imela, samo ne take, kot je tista. Aha, najbolje, da si jo sama že prej izberem ... da ne boste imeli težav ... No, pravzaprav je sploh ne potrebujem, če boste pa raztrosili moj pepel."
Potem se pogovarjamo o vsem tem, o pogrebu, o grobu, o željah v zvezi s tem ...
Hčerka pristopa tudi ekološko. Seveda.
Oglasi se druga hčerka: "Ko bom jaz umrla, pa ne želim, da me skurijo. Samo krste tudi ne maram, mene kar v rjuho zavijte pa me dajte v zemljo!"
Tako se sproščeno pogovarjamo.
"Ja, res najbolje, da če ima človek posebne želje, da jih pravočasno izrazi. In si morda kaj celo pripravi ..."
Kaj pa jaz želim? Zaenkrat nimam posebnih želja. Naj naredijo svojci tako, da je za vse čim bolj enostavno.
Pravzaprav - rada bi čim bolj preprosto.
Krsta ali žara?
Za svojce je krsta morda bolj otipljiva reč.
Včasih pridem na kakšen pogreb in ob žari sploh nimam občutka, da je tam tisto, kar je bil nekoč pokojnik. Nekako nimam občutka, da tisti tam sploh je. Se mi zdi, da nekako ne dojamem, da je tisti človek zares umrl, da ga tukaj ni več ...
Se mi zdi, da veliko lažje dojamem, da je nekdo res mrtev, če mrtvega človeka še vidim.
... drugače je biti ob mrtvem telesu kot ob pepelu ...
Videti spokojen izraz na obrazu pokojnega človeka je nepozaben spomin. To tako potrebujemo. To nam je nekakšna popotnica za nas, ki smo ostali. Nam malo pove, kako je človeku, ki ga ni več tukaj, tam, kamor je šel ...
A kako želim sama?
Vseeno mi je, pravzaprav ... naj bo tako, da je čim bolj preprosto, čim bolj enostavno ... in tudi čim manj stroškov. Nepotrebno je dajati denar za to, da bi izgledal pogreb lep. Naj bo denar za tiste, ki živijo - da bodo lahko ali lažje živeli.
Zelo podpiram to, da so tedaj prispevki v dobrodelne namene. Škoda gore cvetja, škoda tudi gore sveč, čeprav so nepokvarljive (lahko dolgo čakajo, preden pridejo na vrsto) ...
Kaj ostane za nami?
Kolikor vem, ostane ljubezen ... Ljubezen je tista brez roka trajanja, tista, ki ne potrebuje prostora za skladiščenje ...
Naj živimo in umremo kot nekaj podarjajočega se ...
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
