Knjiga, ki je zgorela v peči

To je spomin na mojo knjigo, na knjigo, ki sem jo dobila za darilo kot mlada dopisnica nekega časopisa. Včasih pomislim nanjo in mi je težko ... pa ne več - kot sprva - težko zaradi tega, ker je zgorela v krušni peči, pač pa zaradi ozadij, ki sem jih kasneje spoznavala.

Knjigo sem dobila za nagrado kot dopisovalka Kmečkega glasa (na srečanju dopisnikov v Beli krajini).
Ponosno sem jo prinesla domov.
In jo ponosno pokazala mami. Sploh sem tedaj, pri kakšnih 13. letih, mislila, kako bo mama iz moje knjige spoznala resnico o NOB v naših krajih. Mislila sem si, da moja mama ne ve, kako je bilo med vojno! (Pa je bila tedaj, med vojno, ravno mlada odrasla ženska.) Da ne ve vsega, da ne ve dovolj.

Knjiga namreč je bila povest, ki je opisovala pravični partizanski boj v Pograjskih hribih. Jaz sem se ubadala s tem, kar so nas učili v šoli, in na drugi strani poslušala zelo drugačne zgodbe, ki so jih pripovedovali ljudje, ki so vojno sami doživeli, ki so občutili mnogo grozot.
Nenazadnje sem že kmalu videla in brala neko knjigo (V znamenju OF), ki je bila ilegalna in je vsebovala zgodbe o od partizanov pobitih domačinih mojih krajev.
In zdaj sem brala neko povest (Vas v hribih), ki je govorila o pravičnih in dobrih partizanih. In o grdih tistih na drugi strani. O strašno grdih.
Naivno sem mislila, da bo mama zdaj vedela več.
Mama pa je knjigo malo prebrala, rekla je: "To so same laži!" in potem - bili sva v kuhinji pred odprto pečjo - je mojo knjigo zagnala v zakurjeno krušno peč.

Moja knjiga, moje darilo!!!

Bila sem užaljena, prizadeta, jezna, za malo se mi je zdelo, da si je dovolila moje darilo vreči na ogenj.
Toda nisem mogla reči, da mama nima prav. Slutila sem, ne samo, slutila, vedela sem, da ima prav - ne kot ubogljiv otrok, temveč ker sem vedela, da je navsezadnje res, kar pravi mama ... in ne tisto, kar piše v knjigi.

A bila sem prizadeta, ker sem tako izgubila svoje darilo. Tako malo daril sem dobila.

Ne glede na vse sem potihem sklenila, da ko bom velika, si bom prav tako knjigo kupila! Imela jo bom.
Pa si je nisem kupila. Čeprav sem jo enkrat opazila na neki stojnici, me ni potegnilo niti toliko, da bi jo odprla.
A misel je ostajala, da morda, če jo bom kdaj kje opazila, jo bom le prebrala ... da vidim zdaj, z odraslimi očmi in z odraslo pametjo, kaj tam pravzaprav piše.

Vem, da je za mamo bila tista knjiga nekaj bolečega, vojna je njeni družini prinesla veliko hudega. Za dva brata niti ni gotovo, kje sta končala življenje. Nekdo ju je videl na transportu za Teharje. (Ko poslušam o Hudi jami, mislim na svoja strica.) Smrt brata, ki je stopil na mino in zaradi posledic umrl, smrt brata, ki so ga partizani, oblečeni v nemško uniformo, ustrelili v hiši v Škofji Loki z družino vred. Preživela je le majhna punčka, ki je bila za omaro. En brat je šel z družino v Argentino in tam živijo potomci. Skušali so dobiti nazaj njihovo kmetijo na Škofjeloškem, ki so jim jo z odlokom, pod katerim je pisalo Smrt fašizmu, svobodo narodu, vzeli. A parcele, kjer so stale zgradbe, so odkupili drugi ljudje, del tega je občina (ali kdo) prodala nekomu celo tedaj, ko je že tekel postopek za vračilo premoženja. Ne vem, kdo zdaj tam obdeluje - če sploh kdo, potomci se niso vrnili.
Toliko le o človeških življenjih, da ne govorim o drugem.
Vem, da mama ni vrgla knjige v peč za hec. Vem, da je vedela drugačno resnico, kot jo je pripovedovala tista moja knjiga. Jo je občutila na svoji koži.
Kakšna groza je najbrž prevevala vse, ki so živeli na maminem domu, njene starše, brata, sestro in najmlajšo hčerko, mojo mamo, ko so partizani prišli sredi noči in pobrali razne stvari, vole, žito, odpeljali tudi z žico zvezanega brata ... so pa hiteli, ker se je že danilo, zato niso pobrali vsega, kar bi lahko. In mlinar je našim povedal, kdo je potem jedel našo pšenico, saj jo je prinesli mlet v mlin (mlinar je poznal sorto pšenice, tedaj so tisto sorto imeli le pri nas).
Ni bilo boleče, da so vzeli, kar so potrebovali, boleče je bilo, ker so tisto, česar niso mogli pobrati, skušali uničiti. Pšenico, ki je niso mogli odnesti, ker se jim je mudilo, so vsipali po tleh, po njej hodili, nanjo urinirali.
In mama je pripovedovala, kako so bratu sodili in ugotovili, da ni kriv, zato so ga spustili - in obljubili, da po vojni povrnejo škodo.
Škode niso povrnili, toda ostajal je hvaležen spomin, da so brata spustili. (Kasneje je ta brat stopil na mino in umrl v bolnišnici. Stric, mamin brat, ki tedaj ni živel več doma, je rekel, da je dobil brat napačno kri v transfuziji in zato umrl.)

...

Kaj vse izide v knjigah!
Kdo sme svojo zgodbo objaviti? Kdo preveri vsebino knjige? Kdo zanjo odgovarja?
Če si na pravi strani, če imaš ime, potem lažje objaviš, kar hočeš.

Večkrat pomislim, da kakšne stvari sploh ne bi smele iziti, vsaj ne brez kakšne primerne spremne besede.

Morda pa enkrat napišem še kaj o knjigi sami ...