Klicali so me v Vatikan na zagovor ...

Klicali so me v Vatikan. Zaradi mojega verouka.

Tako sem sanjala.

Premišljevala sem, kaj me bodo izpraševali. In zakaj?

Delam narobe? Ali morda nekonvencionalno? Sem premalo tradicionalna? Imam preveč rada svobodo? Jo cenim in spoštujem svobodo drugih?

V Vatikanu je bilo eno ogromno omizje in za njim veliko ljudi, morda kakšnih 50 ... in jaz sem stala pred njimi in odgovarjala na njihova vprašanja. Razlagala sem svoj pogled na verouk, na vero sploh, na življenje samo ...

Ne spominjam se nič konkretnega o spraševanju ... Pač pa ostajajo občutki .. občutki o trdoti posameznikov, ki so mi sodili, in o blagosti nekaterih, tudi glavnih ... tistih, ki so me poslušali z blagim smehljajem na obrazu ...

Zdi se mi, da mi je bil tudi papež naklonjen ... Pardon, papež je bila ena prijazna svetlolasa gospa ... :) (No, morda pa je bila glavna med njimi ena gospa in papeža sploh ni bilo tam?)

Ampak ne glede na to, kaj si bodo mislili o meni, sem čutila, da moram govoriti tako, kot mislim, tako kot čutim. Tako kot sem spoznavala počasi skozi svoja leta zorenja. To je moja svoboda! In jaz želim živeti svobodo! Ustvarjeni smo za svobodo. Za svobodo je potrebno biti močan.

Moja svoboda je to, da živim in učim iz srca ... Ne glede na to, kaj morda porečejo v Vatikanu.

Potem sem začutila neko misel ... Misel, da je sveti Frančišek zaslišal božji glas: "Popravi mojo cerkev!" To je sprva vzel dobesedno ... in je popravljal neko cerkev ... pri svetem Damijanu.

Ampak Bog je imel drugačno naročilo zanj, večje naročilo: "Popravi mojo Cerkev!" Poštimaj ustanovo Cerkev. Ni vse dobro v njej.

Kaj Bog želi od mene? Kako naj živim, da bom mirna, morda celo srečna?

Vseeno je, če je ves "Vatikan" proti meni, pomembno je, da jaz živim po tem, kakor prepoznavam božji glas ...

Prva zapoved ... glavna zapoved - to je ljubezen! Ljubezen!

No, in potem sem se zbudila.

Sanje so mi pustile močan vtis. Kako močno čutim to, kako skušam živeti svobodo in jo omogočati tudi drugim. Spoštovati mojo svobodo in svobodo drugih.

Smehljaj ljudi, ki so razumeli mojo misel ... moje delo ... me je še kar spremljal. Občutje ob tem.

P.S.: Te sanje sem sklenila zapisati ob tem, ko so včeraj pisali na blogu, kako jaz pišem (tudi) propagando in o mojih prepranih možganih.

Kot da ni mogoče biti kristjan z lastnimi možgani! Kot da govorim in pišem to, kar mi ukažejo "z vrha".

Sicer pa ne pišem zato, da bi mi kimali ... vesela pa sem, če kdo ob tem razmišlja in oblikuje svoje misli ... odkriva samega sebe resničnega - in ne namišljenega ... mirnega, srečnega, zadovoljnega ... in kljub vsemu hrepenečega ...