Kje si hodila, ljuba duša?

"Kje si hodila, ljuba duša?" mi reče, ko me opazi ... vidim, da me takoj prepozna. "Kje si hodila toliko časa?" Glas je tako zelo žalosten, usta drhtijo, oči so težke od neizjokanih solz.

Objameva se. Dolgo sva objeti. Kaj naj rečem? Res, ni besed. Natančno vem, da vse besede, ki jih lahko izgovarjam, ve, jih pozna. Ni besed, ki bi ublažile strašno žalost ob izgubi njenega ljubega brata.

Potem jo spustim, kmalu se bo začel pogreb. Mimo žare še hodijo ljudje. Postojijo pred posmrtnimi zemeljskimi ostanki nedolgo nazaj še kako živega človeka, katerega smrt je zasekala v jasen dan popolnoma iznenada.

Ljudje podajajo roke najbižjim pokojnega. Množica stoji, čaka. Tišina. Vroč zrak lebdi med nami. V senci, kdor jo najde, je mileje. Vse je v tišini.

Potem se oglasi pesem, ki začenja obred. Iz govorov zvem marsikaj o pokojnem. Solze tečejo. Solze žalosti, ljubezni, ganotja, hvaležnosti zanj ...

Nisem ga poznala, poznala sem nekaj njegovih najbližjih.

Potem se vije sprevod do groba. Tišina. Veter rahlo piha. Kdo bi pred nekaj dnevi mislih, kaj čaka tako hitro človeka, ki ga pokopavamo.

Pristopamo do groba in vsak vzame rožico, ogromno rožic je, različnih. Njegovi rojaki so jih nabrali po strmih travnikih njegovega rojstnega kraja. Delamo ikebano - zanj, njemu. Na vrsti sem, da vzamem rožico ... marjetice imam tako rada, ivanjščice. Iz kupa rožic potegnem od vročine uvel cvet ... mislim na pokojnega, ki je omagal ... Ni en sam cvet, na istem stebelcu je več cvetov ... kot bi vzela v naročje njegovo družino ...

Sklonim se in svojo rožico pridružim množici cvetov ...

Počivaj v miru.

Potem stojim ob strani. Nisem najbližji svojec, ampak ... morda me bo bližnja iz nekih prejšnjih časov še potrebovala. Lahko počakam. Neprestano divjanje za časom, da bi ga vendar ne izgubili, nas ne osrečuje ... Ne prinaša miru ...

Počasi se pri grobu umiri ... ljudje so v manjših skupinicah, nekateri si še kaj povejo. Vse je v zelo posebnem vzdušju. Kako vemo, kaj se je zgodilo. Kako vemo, s čim se soočajo njegovi najbližji.

Čakam še. Ko me pokojnikova sestra opazi, pohiti k meni.

Spet se objameva.

Čas je za objeme.

"Kje si hodila, ljuba duša, kje si hodila toliko časa?" V glasu je toliko žalosti. Tako pristna je. "Kaj mora res kdo umreti, da se vendar vidimo?"

Spet sem brez besed ... Na to nimam kaj reči.

Pred leti smo bili bolj povezani, a ko gre življenje naprej, nas življenje vodi po raznih poteh in mnogokrat nas odnesejo daleč stran od ljudi, s katerimi smo se včasih družili. Življenje je to ...

Morda nam bo dano se večkrat videti. Morda lahko kakšen težak trenutek skupaj prehodiva ...