Jutro je sivo, megleno, v sobi je še temačno.
Bolnik je čutiti žalosten.
"Zdaj bo zajtrk. Še rolete dam gor, da bo v sobi svetleje ... A veste, da kadar je jasno, se z vaše postelje vidijo Kamniške Alpe!"
Bolniku zasijejo oči: "Kamniške Alpe! Vse sem preplezal, prav vse!"
Bolniku se odpre, pripoveduje o sebi, svojih veseljih, hobijih. Kar pozabi, da je bolan. Da ne more vstajati. Da so gore tam daleč za oblaki.
So tam daleč ... in so skrite.
Potem se bolniku stemni pogled. "A kje sem končal? ... Tukaj ..." zaječi.
Kaj bi rekla Hana?
Nič.
Rada bi usmerila bolnika v to, da bi pomislil, koliko vsega je užil v gorah ... koliko lepega je doživel, ko je plezal po skalnih strminah. Da bi pomislil, da je vendar bilo mnogo lepega v njegovem življenju.
Da ni bilo samo težko. Da ni bilo samo hudo.
Pa se ji zdi, da so besede prenerodne.
Zdi se ji, da je zdaj bolnikova bolečina mnogo prehuda, da bi mogel videti tudi drugače.
Dan se svetli, postaja jasneje ... Hana upa, da izgine megla in da se v vsem sijaju prikažejo Kamniške Alpe in pričarajo nasmeh na bolnikov obraz.
Upa, da mu tudi v srce posije sonce.
Da bo videl več, širše ... tako kot je pogled z vrha dvatisočaka širok ...
Da bo počasi mogel sprejeti tudi svojo nemoč, nebogljenost, kar prinaša bolezen.
Mogoče bo počasi videl, da je življenje tudi čas izgubljanja in poslavljanja ...
Mogoče pa to sedaj ni samo izgubljanje ...
Lani pot na Tri Rinke.
Galerija (3)
Srčne zgodbeBlagor žalostnim
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
