Kdor ima ljubezen v srcu

Srečujemo se z revščino ...
Z revščino vseh vrst.
Marsikdaj pravimo, da ne moremo dati ... da nič nimamo.

Vendar, ko razmišljam o tem, jasno začutim, da glavno dajanje prihaja iz srca.
Pri dajanju je poudarek na obeh oz. na vseh osebah, na dostojanstvu obeh strani.
Ko nekomu nekaj damo, je pomemben način, kako damo.
Ne sme žaliti, prizadeti, ponižati ...

Ko je Jezus govoril o dajanju, je poudaril tudi tole:
"Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica." (Mt 6, 1-4)

Tako nas Jezus opozori, naj se ne hvalimo s svojimi dobrimi deli.
(Mislim sicer, da je prav, da tudi govorimo o tem, zaradi zgleda, zaradi vzora, kaj in kako je mogoče narediti, da se med seboj tudi spodbujamo, da se lahko pogovorimo o težavah, s katerimi se srečujemo ob tem ... Je pa seveda razlika med samohvaljenjem in med preprosto pripovedjo.)

Pravi darovalec nikoli ne bo ponižal prejemnika.
Še psu ni lepo, če dobi kost z neprijazno kretnjo.

In kaj moremo dati - če nič nimamo?
Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da! (sv. Avguštin)
Kolikor bolj razmišljam, bolj čutim, da je res, kar pravi Avguštin.

Kajti to, kar dajemo, je lahko čisto nematerialno, je lahko ljubeča beseda, pozorna skrb, nasmeh, objem. Lahko je prijazen, empatičen nasvet, kam se nekdo lahko obrne, če ne zmore sam in je to, kar potrebuje, preko mojih moči. Lahko je molitev zanj.
Dobro je tudi ljudem povedati, da mislimo nanje ... Potrebujemo to, da vemo, da smo cenjeni, da smo ljubljeni, da kdo misli na nas ...