Kdo vse se pri nas tušira? :-)

Zadnje dni sem se malo več ukvarjala s spomini na (naše) živali, vseh vrst "ljubljenčke". Pa je tukaj še en zapis (bo kar dobeseden):

Tečem na podstrešje pod tuš. Stopim v kabino in nekaj mi zamiglja pod nogami ... Odskočim. A potem vidim, da je martinček! Prilezel je na naše podstrešje in šel v kopalnico! Le kaj ga je vleklo? Raziskovalna žilica ali morda slutnja vodnjaka, vode? In zdaj revež bega po dnu, stene so nizke, a deset, morda petnajst centimetrov višine je prenavpičnih in pregladkih za martinčka, ki je priplezal dve nadstropji visoko verjetno po zunanji steni hiše.
Pohitim po vedro, z metlo ga narahlo potisnem v vedro in že ga odnesem na balkon in nagnem vedro, da martinček more ven. Teče! Že je na robu balkona in se spusti navzdol ...
Kasneje nesem obesit cunje na spodnji balkon. Pred menoj pohiti martinček! Morda tisti, ki sem ga rešila izpod tuša?

"Otroci, hitro pojdite v kopalnico, zrihtajte se, veliko je že ura ..." naročam, ko spodaj pomivam posodo.
S podstrešja zaslišim krike, vpitje.
Eden od otrok priteče dol: "Mama, pod tušem je škorpijon! K. ga je butnila z nogo, samo je ni pičil!"
"Aaa?" že tečem na pomoč. A škorpijona ni nikjer. Ne na dnu, ne na steni, ne kje drugje v koplanici, previdno premikam copate, cunje ...
"Ni ga," pravim, "kar v miru se zrihtajte!"
"Pa je!" me vztrajno prepričuje K.
"Pa ni, saj vidiš, da ga ni!"
Da dokažem, odprem pipo in dobro poplaknem tuš kabino.
"V odtoku je!" pravi K., jaz pa: "Nemogoče, ni ga!"
"No, vidite, ni ga!" pravim otrokom, štirim parom malce plašnih oči.
Obrnem se, da odidem, a spet vpijejo: "Škorpijon je!"
Pogledam - in res: škorpijon leze prav iz odtoka, skozi tiste ozke špranjice. Pa sploh ni majhen, dolg je kakšnih 10 centimetrov.
Hitro vzamem vedro in metlo in kmalu ga imam, ujetnika, na "varnem"!
Skoraj ga že spustim na balkon, pa se premislim, odnesem ga malo dlje od hiše ...
Upam, da si bo našel kakšno drugo zatočišče, ne ravno naše hiše ...

Menda ne modras? (Sosedje namreč so videli v našem vrtu modrasa.)