Kdo sme odločati o vrednosti življenja?
Toplo mi je ob gledanju tega filmčka , fantek je previden, zadržan
Res, kdo od nas je tisti, ki more, ki sme - ali celo: ki mora - reči, da kdo ni primeren za življenje, zarodek, prizadeti, bolan človek, starec ...?
Kdo si sme lastiti vlogo Boga, Gospodarja življenja?
Ne, ne gre mi zato, da bi tukaj širila kakšno vero (upam, da ne bo kdo spet tega rekel!), gre mi pa zato, da je - po moje - življenje sveto in po moje se ne bi smeli toliko vtikati vanj in ga omejevati - po tem, ko že je ali ko še je.
Sama sem večkrat prisotna ob umirajočih - morda o tem delu življenja napišem več kdaj drugič (ker je to res poseben del življenja), zdaj se želim bolj ustaviti na začetku oz. ob tem, kar sem zapisala v naslovu: v čem je vrednost življenja? Kdo je tisti, ki za drugega lahko odloči? Kdo je tisti, ki sme za drugega reči, da njegovo življenje ni vredno?
Kaj že je govorila Gianna Jessen v avstralskem parlamentu?
Med drugim tudi tole:
Gospod skrbi zanje, toda vi ste tisti, ki boste večno trpeli! In kakšna aroganca, kakšna absolutna aroganca /.../, da morajo močnejši dominirati nad šibkimi, da morajo odločiti, kdo bo živel in kdo bo umrl! Kakšna aroganca. Mar ne razumete, da ne morete povzročiti niti tega, da vaše srce bije? Mar ne razumete, da v resnici moči, za katero mislite, da jo imate, ni, da v resnici pravzaprav ne posedujete ničesar!"
Ona je otrok, ki so ga namerno splavili, ko je bila njena mama noseča 7 mesecev in pol, s solno raztopino, a je prehitro prišla iz telesa svoje biološke mame in bila tako še živa (a delno poškodovana od solne raztopine), ni pa bilo tam zdravnika, ki naj bi splav dokončal ... In zdravnik, ki je delal splav, je moral potem vpisati v njen karton: "Rojena v času abortusa s solno raztopino."
Poznam še več zgodb, tudi takih, ko so se starši bali, da bo otrok prizadet, ker so tako kazale preiskave - pa ni bil - in imeli so toliko poguma, da so kljub slabim napovedim in kljub strahu rodili.
Poznam tudi mame, ki so rodile, čeprav so vedele, da otrok nima možnosti, da potem živi. Niso splavile, temveč ga v ljubezni nosile - ne kot napako narave, temveč kot sad ljubezni ... Otroku so dale možnost, da se rodi, zadiha, sprejet in objet ... Brala sem izpoved staršev, ki sta svojega umirajočega novorojenčka pestovala. Bila sta z njim. V ljubezni.
To je pa največ, kar lahko damo.
In prejmemo.
Ljubezen.
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
