Kamenček v čevlju
Hodim po peščeni poti. Obute imam svoje priljubljene sandale, ki jih zelo rada nosim. Sploh imam rada sandale v vsakem vremenu, razen pozimi, ko bi me v njih zeblo. Če dežuje, se tu
Hodim po peščeni poti. Obute imam svoje priljubljene sandale, ki jih zelo rada nosim. Sploh imam rada sandale v vsakem vremenu, razen pozimi, ko bi me v njih zeblo. Če dežuje, se tudi ne "sekiram", rečem si: Tako kot pride voda v sandal, bo šla tudi ven!
In ko zdaj hodim po peščeni poti skozi gozd, začutim kamenček, ki je zašel v moj sandal. Malo sukam nogo tja in sem, morda bo padel ven. Prav posebno se pa ne vznemirjam, ne sezujem se, da bi stresla kamenček ven. Vem, da bo še marsikakšen kamenček zašel v mojo obutev. In ne bom se za vsak kamenček sezula!
Hodim naprej, čutim kamenček, toda saj ni preoster ... Prav lepo mi je hoditi - s kamenčkom in kljub kamenčku v sandalu!
Spomnim se, kako so ljudje včasih romali na božjo pot. Peš seveda, mnogokrat bosi, tisti, ki pa so imeli čevlje, so si včasih v čevelj dali kamenček, da jih je bodel ... za žrtvico. Da bi bil uspeh romanja večji. Da bi bil namen romanja dosežen. Da bi se duša romarja očistila slabosti ...
Kje so časi, ko je bila "žrtev, žrtvica" verjetno vsakdanja beseda?
Zdaj verjetno mladi rod bolj ali manj sploh ne pozna več te besede.
In če jo sliši, velja najbrž za nekaj staromodnega, neumnega, nasilnega, omejujočega svobodo.
Jaz pa mislim, da je škoda, zelo škoda, ker smo tako zelo pozabili ne le na besedo "žrtvica", temveč še bolj na vsebino žrtve.
Pa vendar mislim, da mnogi ljudje vendar živijo "žrtev" - v pomenu, da dajejo samega sebe za svoje drage, za svoje sodelavce, za stranke, za učence, se marsikdaj odpovejo svojim osebnim željam zaradi drugih ali za skupno dobro ...
Prava žrtev je tista iz srca - in včasih dela čudeže - čudeže v srcu ali pa tudi na zunaj vidne. Včasih prinaša darovalcu pravo veselje, čeprav je morda žrtev sama težka. Veselje prihaja tudi iz zavesti, da človek nekaj hoče narediti - iz sebe, zaradi sebe, za druge ...
In ko zdaj hodim po peščeni poti skozi gozd, začutim kamenček, ki je zašel v moj sandal. Malo sukam nogo tja in sem, morda bo padel ven. Prav posebno se pa ne vznemirjam, ne sezujem se, da bi stresla kamenček ven. Vem, da bo še marsikakšen kamenček zašel v mojo obutev. In ne bom se za vsak kamenček sezula!
Hodim naprej, čutim kamenček, toda saj ni preoster ... Prav lepo mi je hoditi - s kamenčkom in kljub kamenčku v sandalu!
Kje so časi, ko je bila "žrtev, žrtvica" verjetno vsakdanja beseda?
Zdaj verjetno mladi rod bolj ali manj sploh ne pozna več te besede.
In če jo sliši, velja najbrž za nekaj staromodnega, neumnega, nasilnega, omejujočega svobodo.
Jaz pa mislim, da je škoda, zelo škoda, ker smo tako zelo pozabili ne le na besedo "žrtvica", temveč še bolj na vsebino žrtve.
Pa vendar mislim, da mnogi ljudje vendar živijo "žrtev" - v pomenu, da dajejo samega sebe za svoje drage, za svoje sodelavce, za stranke, za učence, se marsikdaj odpovejo svojim osebnim željam zaradi drugih ali za skupno dobro ...
Prava žrtev je tista iz srca - in včasih dela čudeže - čudeže v srcu ali pa tudi na zunaj vidne. Včasih prinaša darovalcu pravo veselje, čeprav je morda žrtev sama težka. Veselje prihaja tudi iz zavesti, da človek nekaj hoče narediti - iz sebe, zaradi sebe, za druge ...
Galerija (3)
Zrnce soliBlagor ubogim v duhuZlata skrinja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
