Kalvarija v Polhovem Gradcu

Polhov Gradec, meni tako ljub kraj!

In potem Stari grad!
Kolikokrat smo iz šole šli pri športni vzgoji (ki se ji je včasih reklo telovadba ali pa telesna vzgoja! aja, zdaj je pa menda samo "šport"!) na Stari grad, tako smo tedaj rekli. Tedaj najbrž ni bilo imena "Kalvarija".
Do vrha hribčka vodi prijazna potka mimo kapelic s križevim potom.

Ko sem bila otrok, so bile kapelice v bolj ali manj slabem stanju, v kakšni kapelici je bila slika, v marsikateri je ni bilo. In nekaterih kapelic sploh ni bilo. Čas po drugi svetovni vojni ni bil naklonjen kapelicam in kapeli. V kapelicah so sedaj skulpture iz rok Franca Goršeta. Več o Kalvariji na spletni strani župnije Polhov Gradec.

Tedaj je bila na vrhu hribčka, ki je nekako središčen v Polhovem Gradcu, ta lepa okroglasta zgradba v zelo slabem stanju. Kasneje so jo uredili in tam je bil muzej, v katerem je bilo menda marsikaj pod skrbnim očesom naše zgodovinarke Jožice Kavčič. Bila je naša učiteljica zgodovine in zemljepisa.
V njeni učinici je bilo toliko lepega! Predvsem se spominjam izdelkov iz starih časov. Našli so marsikaj iz hudo starih časov, rimskih recimo. (Ko smo pisali pri zgodovini ali zemljepisu, nas je razsedla, in jaz sem večkrat sedela pri njenih vitrinah in med pisanjem kontrolke občudovala razstavljene predmete iz starih časov!)
Kasneje so predmete iz tega muzeja na Starem gradu preselili v grad spodaj v vasi, ob potoku Božni.
To lepo zgradbo so pa spet preuredili v kapelo, kar je nekoč že bila.

S Starega gradu gledam proti Setnici, desno od cerkvice se gre na Grmado.

Vračava se. Tako lepo je tukaj, bregovi so polni cvetočega resja, belih telohov, jetrnika in trobentic.

Tale pogled navzdol na pograjsko cerkev, posvečeno Marijinemu rojstvu, me spominja na zgodbo, ki sem jo slišala v otroštvu:
Grajska gospa tukaj zgoraj v gradu je menda gledala dol na cerkev, posvečeno Mariji, in vzvišeno rekla: "Marija, višje sem kot ti!" In potem se je grad pogreznil, in iz hribčka odtlej kuka le grajski stolp!