Kakšne lepe noge imam

V to sobo je tako lepo priti. Človek se spočije v njej.
Bolnica je presenetljivo potrpežljiva, spokojna.
Vedno prijazna. Če kaj potrebuje, pokliče, a vidi se, da resnično noče biti nadležna. In ni, seveda ni!
Pri negi sodeluje, kolikor more, nog pa že dlje časa ne more premikati. Tudi obrniti se ne more sama. S sestro se zmenita o položaju, da bo nekaj časa v redu.

Hana jo nekega jutra umiva, preoblači ... In ko ji dvigne nogi, da ju namesti v čim bolj udoben položaj, bolnica gleda svoji nogi in smeje se reče: "Kakšne lepe noge imam! Vedno sem si želela imeti suhe noge - in zdaj jih imam!"
Hana začuti solze v očeh.
Kakšna zrelost v bolnici. Zelo je bolna, sama ne more narediti skoraj ničesar, no, roke ji še nekoliko služijo, toda ne jamra, ne zdihuje, oja, včasih je res tudi žalostna ... A vendar - kljub vsemu se zna posmejati - in to iz srca.
In te besede o lepih nogah niso bile grenke. Ne, samo bile so. Lepe, čiste. Spokojne.
Hana pomisli, koliko ji je dano, podarjeno, ker sme delati z bolniki.
Ne skriva solz pred bolnico.
Gledata se - in se razumeta.
Kdo komu več daje?
Hana ve, koliko dobi od bolnikov. Upa, da tudi oni dobivajo od nje.