Kakšen božič si želim?

Decembrski dnevi minevajo hitro, hitro. Jutri bo na adventnem venčku prižgana že četrta svečka, zadnja. Naslednji teden bo že božič.

Kakšen božič si želim?

Želim si, da bi božič bil prisrčen in preprost ... in tak otroški. Če ni otroški, potem božič sploh ni božič ... saj je vendar bistvo božiča Otrok.
Kaj meni pomeni božič?
Sprejeti Otroka in sprejeti otroke! Da bi bili vsi sprejeti in ljubljeni!
Da ne bi bilo sprejemanje otrok preračunljivo.
Da bi bilo predvsem iz srca ljubeznivo ...

Oja, kar malo pogrešam čase, ko sem bila sama nosečnica ... kako lepo je bilo! Pričakovanje Otroka je veličastno!

Vendar: otrok je v vsakem od nas, če mu pustimo biti. Naj bo. Naj si dovolimo biti majhni in nežni in odkriti in iskreni.
Poslušajmo se med seboj ... kot verjamem, da smo poslušani od Zgoraj.
In tudi temu od Zgoraj bodimo iskreno odprti. Od Stvarnika smo ljubljeni ... a vse je v svobodi. Če hočemo ohranjati svojo vzvišenost, svoj pretiran ponos in druge podobne "reči", če ne zaupamo v Božje odpuščanje in milost, potem ostajamo izven Ljubezni ...
Vsa darila, vse ceremonije in praznovanja, vse praznične jedi, gore blišča z lučkami in umetniškimi jaslicami niso nič, če nimamo src resnično odprtih in iskreno prijaznih.

V resnici potrebujemo zelo malo. Malo materialnega. Za božič niso nujne niti jaslice. Če ni božiča v srcu, je samo nekaj zunanjega. Te zunanje stvari so samo mašila.

Božična zgodba.

Če pa želimo praznovati božič, rojstvo Otroka, v svojem srcu, pa le odprimo svoje srce ... temu, kar zares čutimo, kar zares doživljamo ... bodimo pristni ...

Še ena božična zgodba - taka iz današnjega življenja ...