Kako ste pa danes dobre volje!
Hana je vstopila v sobo. Bolnica je ležala obrnjena proti oknu, a zdaj je hitro obrnila glavo in se široko nasmehnila.
Hana je vstopila v sobo. Bolnica je ležala obrnjena proti oknu, a zdaj je hitro obrnila glavo in se široko nasmehnila.
Hana je bila tega zelo vesela, saj je bila zjutraj bolna gospa čutiti čisto odsotna in kolikor je reagirala pri umivanju in preoblačenju, je bilo predvsem pritoževanje. Morda je pa bila le še tako zelo zaspana?
"Kako lepo je, ko ste dobre volje!" je navdušeno rekla Hana.
"Nisem dobre volje!" je z nizkim glasom odgovorila bolnica.
"Pa ste se mi tako lepo nasmejali, ko sem prišla!"
"Samo pozdravila sem vas!"
Hana je začutila stisko bolne gospe.
In kako je obenem začutila svojo stisko.
Tisti dan je šla v službo z zelo težkim srcem. Resnično jo je bolelo in stiskalo pri srcu. Preganjale so jo težke slutnje. Ko je delala z bolniki, je bila seveda popolnoma z njimi, a ko je imela kakšno drugačno delo, so navalile nadnjo njene osebne stiske.
In ob bolni gospe, ki jo je tako prijazno pozdravila, čeprav polna bolečin in žalostna, je začutila, da tudi ona prihaja z vso iskreno prijaznostjo do bolnikov - in vendar ona sama nosi v sebi tudi svoje trpljenje.
Vedela je, da dela dobro, kolikor le more.
Videla je, kako njen nasmeh, njen pozdrav, njene besede dobro denejo bolnikom. Res so iz srca.
Čeprav večkrat iz žalostnega srca.
Cvetovi vrtnega ognjiča
Ko je urejala bolničino mizico, je Hana gledala gospo, prijazno, a žalostno staro gospo. Tolikokrat je bolnica rekla, da bi rada šla domov. Pa zakaj so jo sploh pripeljali sem, saj je doma lahko sama. Pa patronažna je prihajala k njej in to je bilo čisto dovolj.
"Pri vas sploh ni lepo!" se je na vsake toliko razjezila.
A Hana je vedela, da gospejina bolezen gre naprej, rane so postajale vse večje, vse bolj očitne, bolečine tudi.
Bolna gospa nekako ni razumela, da je bolezen kriva, da se počuti vse slabše - in ne samo to, da ni doma.
"Starost ni lepa," je rekla bolnica. "Človek bi moral umreti, ko ima 75 let. Potem naprej ni več lepo."
Kaj bi Hana rekla? Kaj bi govorila, kako ima življenje vedno smisel ... Ali ga ima? Kaj lahko reče ona, ki je pol mlajša? Bila je brez besed. Le narahlo je pobožala gospo po licu.
"Pa še čaj imate tako ledeno mrzel," je potožila bolnica.
"Lahko vam prinesem toplega," je ponudila Hana.
"Tega bom spila, ko je zdravilo v njem."
"Prav. In skuham vam drugega. Z veseljem vam ga skuham."
"Če ste res tako prijazni ..."
Hana je šla zavret vodo. In potem šla vprašat gospo, kateri čaj si želi. Planinskega, sadnega, kamiličnega ...?
"Pa jaz ne bom čaja!"
"Ampak voda že vre. Rekli ste, da boste."
"Pa ne bom. Samo tako sem rekla."
"Prav. A če boste želeli, samo pozvonite!"
Bolnica je bila čutiti nekako zagrenjena, Hani pa ni bilo vseeno.
Kasneje, ko ji je prinesla večerjo in je gospa vsa zadovoljna jedla, jo je Hana vprašala: "Bi še? Lahko pogledam, če je še kaj v kuhinji."
"Ja, prosim!"
In Hana ji je prinesla še eno porcijo. Gospa je z veseljem sprejela in pojedla do konca. In mimogrede ji je Hana prinesla še vroč čaj, malo posladkan, tak, kot ga je gospa zjutraj "naročila" in odpovedala.
Gospe se je razjasnil obraz. Nasmeh je zažarel, oči zasijale.
Vzela ga je, objela skodelico, srknila.
"Kako je dober!" je rekla in pobožno pila požirek za požirkom.
Včasih ni potrebno veliko, da je človek srečen.
Potrebno pa je srce.
Srce, da more človek sprejeti, kar mu nudijo. Če potrebuje.
Srce, da človek da, kar začuti, da drugi potrebujejo.
Če delamo s srcem, delamo dobro - pa če smo veseli ali žalostni.
Hana je bila tega zelo vesela, saj je bila zjutraj bolna gospa čutiti čisto odsotna in kolikor je reagirala pri umivanju in preoblačenju, je bilo predvsem pritoževanje. Morda je pa bila le še tako zelo zaspana?
"Kako lepo je, ko ste dobre volje!" je navdušeno rekla Hana.
"Nisem dobre volje!" je z nizkim glasom odgovorila bolnica.
"Pa ste se mi tako lepo nasmejali, ko sem prišla!"
"Samo pozdravila sem vas!"
Hana je začutila stisko bolne gospe.
In kako je obenem začutila svojo stisko.
Tisti dan je šla v službo z zelo težkim srcem. Resnično jo je bolelo in stiskalo pri srcu. Preganjale so jo težke slutnje. Ko je delala z bolniki, je bila seveda popolnoma z njimi, a ko je imela kakšno drugačno delo, so navalile nadnjo njene osebne stiske.
In ob bolni gospe, ki jo je tako prijazno pozdravila, čeprav polna bolečin in žalostna, je začutila, da tudi ona prihaja z vso iskreno prijaznostjo do bolnikov - in vendar ona sama nosi v sebi tudi svoje trpljenje.
Vedela je, da dela dobro, kolikor le more.
Videla je, kako njen nasmeh, njen pozdrav, njene besede dobro denejo bolnikom. Res so iz srca.
Čeprav večkrat iz žalostnega srca.
Cvetovi vrtnega ognjiča
Ko je urejala bolničino mizico, je Hana gledala gospo, prijazno, a žalostno staro gospo. Tolikokrat je bolnica rekla, da bi rada šla domov. Pa zakaj so jo sploh pripeljali sem, saj je doma lahko sama. Pa patronažna je prihajala k njej in to je bilo čisto dovolj.
"Pri vas sploh ni lepo!" se je na vsake toliko razjezila.
A Hana je vedela, da gospejina bolezen gre naprej, rane so postajale vse večje, vse bolj očitne, bolečine tudi.
Bolna gospa nekako ni razumela, da je bolezen kriva, da se počuti vse slabše - in ne samo to, da ni doma.
"Starost ni lepa," je rekla bolnica. "Človek bi moral umreti, ko ima 75 let. Potem naprej ni več lepo."
Kaj bi Hana rekla? Kaj bi govorila, kako ima življenje vedno smisel ... Ali ga ima? Kaj lahko reče ona, ki je pol mlajša? Bila je brez besed. Le narahlo je pobožala gospo po licu.
"Pa še čaj imate tako ledeno mrzel," je potožila bolnica.
"Lahko vam prinesem toplega," je ponudila Hana.
"Tega bom spila, ko je zdravilo v njem."
"Prav. In skuham vam drugega. Z veseljem vam ga skuham."
"Če ste res tako prijazni ..."
Hana je šla zavret vodo. In potem šla vprašat gospo, kateri čaj si želi. Planinskega, sadnega, kamiličnega ...?
"Pa jaz ne bom čaja!"
"Ampak voda že vre. Rekli ste, da boste."
"Pa ne bom. Samo tako sem rekla."
"Prav. A če boste želeli, samo pozvonite!"
Bolnica je bila čutiti nekako zagrenjena, Hani pa ni bilo vseeno.
Kasneje, ko ji je prinesla večerjo in je gospa vsa zadovoljna jedla, jo je Hana vprašala: "Bi še? Lahko pogledam, če je še kaj v kuhinji."
"Ja, prosim!"
In Hana ji je prinesla še eno porcijo. Gospa je z veseljem sprejela in pojedla do konca. In mimogrede ji je Hana prinesla še vroč čaj, malo posladkan, tak, kot ga je gospa zjutraj "naročila" in odpovedala.
Gospe se je razjasnil obraz. Nasmeh je zažarel, oči zasijale.
Vzela ga je, objela skodelico, srknila.
"Kako je dober!" je rekla in pobožno pila požirek za požirkom.
Včasih ni potrebno veliko, da je človek srečen.
Potrebno pa je srce.
Srce, da more človek sprejeti, kar mu nudijo. Če potrebuje.
Srce, da človek da, kar začuti, da drugi potrebujejo.
Če delamo s srcem, delamo dobro - pa če smo veseli ali žalostni.
Galerija (2)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
