Kako sem volila? Za življenje!

V nedeljo, preden sem šla na volitve, sem tako močno začutila misel, kaj je bistveno za mojo odločitev, koga bom volila.

Bistveno je to, kaj človek misli, dela, podpira. Da ne le govori neke bolj ali manj neoprijemljive stvari. Ki se jih lahko obrača tako ali drugače.

In ko pridem do našega gospodarstva, bank ... in ko poslušam razne razprave, ki jih niti prav zelo ne razumem (se mi ne zdi smisel mojega življenja, da bi to v globino razumela - saj verjetno nihče ne, morda niti razpravljavci sami ne?!), prihajam vedno znova do tega: Volila bom človeka, ki spoštuje življenje. Ki spoštuje življenje in se to tudi vidi. Ki torej spoštuje naravo (oja, pomembno je, kaj misli o GSO!). Ki je preprost in ne zafnan (me tudi ne bi motilo, če bi poslanska uniforma postala preprostejša obleka, kot je sedaj običajno).

Spoštovanje življenja se po moje še posebej pokaže, ko gre za najšibkejše: za nerojene in za bolne, stare, invalidne ...

O marsičem lahko vsak razglablja in ponuja take in drugačne bolj ali manj neoprijemljive rešitve, a ko gre za življenje: življenje je ali ga pa ni.

Torej: moj sklep je (bil), da bo bistveno za mojo odločitev, koga volim, to, ali spoštuje življenje vsakega človeka ali ga ne. Tukaj človek ne more slepomišiti kot marsikje lahko.

Človek, ki resnično spoštuje življenje slehernega bitja, bo sprejel in delal za to, da bi ljudje lahko živeli človeka vredno življenje tudi tedaj, ko niso še rojeni, ali pa, ko so hudo bolni, stari, betežni ... In vmes.

Ne bom volila človeka, ki je za splav ali za evtanazijo.

...

Zdi se mi, da imamo mnogi ljudje težave s tem, da bi verjeli temu, kar politiki - pa tudi drugi ljudje - obljubljajo.

In vendar! MORALO bi biti tako, da bi mogli zaupati!

Vsakemu človeku bi moralo biti v čast, da mu ljudje morejo verjeti. In da res ne zlorabi njihovega zaupanja.

Stroka ima na vseh področjih marsikaj, česar "navadni" ljudje ne moremo poznati "do konca", vendar smemo biti zraven, ko gre za nas ali naše drage (npr. v bolezni ...), pravico imamo, da smo seznanjeni z vsem, kar se nas tiče, na strokoven in človeški način. In vendar je edino prav, da moremo zaupati, da bodo tisti, ki so za to zadolženi, res dobro delali. Četudi ne bomo stalno gledali pod prste, četudi ne bomo bedeli nad njihovim delom, jih opozarjali, prosili, celo podkupovali.

Čisto v vseh poklicih bi moralo biti tako. Res, čisto v vseh. Tudi v poklicu in delu politika .

Da ni potrebno vsega preverjati, ker moremo zaupati. Tako kot v trgovini morem zaupati, da mi pravo vsoto vrnejo, četudi najbrž ne bom preverjala, ali me morda niso oguljufali.

Kako pogrešam to, da bi vsak človek delal svoje po svojih najboljših močeh - in hkrati mogel zaupati, da tako delajo tudi drugi.