Kako (pre)živeti skupaj: ženska - moški?

Sem za poroko, sem za zvestobo do konca (ne obsojam pa tistih, ki začutijo, da ne bo šlo in resno stopijo na neko novo pot), toda dobro vem, koliko težkega je lahko v zvezi med moškim in žensko - samo zato, ker sta različna.

Različnost je lahko nekaj najlepšega, dopolnilo, lahko je pa nekaj strašnega, nekaj, kar nas spravlja v stisko ...

Dostikrat se mi zdi, da je več naloženo ženskam kot moškim. Morda pa kar res drži tista stara misel o tem, da moški podpira en vogal hiše, ženska pa tri ... in še pri 4. pomaga možu!

Kdo neki si je izmislil to misel? Moški? Ženskam v tolažbo?

Mislim, da je lepo biti to, kar sem, torej ali moška ali ženska, in živeti s tem, kar pomeni to biti.

Če tako vidimo, si lahko drug drugemu več pomagamo ...

Ganilo me je, ko sem našla tole staro misel (Dobro je biti ženska).

Smo ženske več sposobne? Dostikrat se mi zdi, da! Več zmoremo? Se mi marsikdaj zdi, da. Smo bolj trpežne, pogosto bolj tolerantne, bolj sprejemljive ...

Mislim, da če živimo vsak svoje, to, kar čutimo kot najbolj pravo, da smo potem deležni najlepšega v življenju.

Z dopolnjevanjem in tudi z obregovanjem, samo ne s pregrobim, spodbujamo tudi drug drugega k zorenju.

Si pomagamo.

Mislim, da je prelepo, resnično velik zaklad, dobiti dopolnilo v drugem človeku, v tistem tanajbližjem!

Vsak človek bi moral biti sposoben biti samostojen. Nihče naj ne bi stalno potreboval nekoga, na katerem bo visel. Vsak mora prehoditi svojo pot ... včasih pa še kako prav pride rama drugega ... za naslon ...

In o tem, kako naj bosta zakonca povezana in hkrati svobodna, tako lepo pove Kahlil Gibran:

Če človeka uspeta ustvariti lepo sožitje (res, na splošno ni nemogoče, a mnogokrat ni enostavno!), verjamem, jima njuna skupnost prinaša več lepega, kot bi samo sešteli 1 + 1 = 2. (mož + žena = dva - tale dva je veliko več kot matematični dva!)

Če se uspeta najti, se imeti rada, si pomagati ... se ljubiti, potem skupaj zorita.

Za odnose delata oba. Če ne, je težko, lahko zelo težko. Če dela en sam, ni prav.

Včasih vidim, da kakšni zakonci, posebno žene, ugotovijo, da so njihovi možje nebogljeni, da so kot otroci, da potrebujejo to in to, da jim morajo streči ...

Včasih je tako lažje, bolj enostavno, kot se spopasti z odnosom, iti v globino. Si priznati, si zaupati ... zaupati tudi dvome, obup, žalost.

Če žena ugotovi, da se z njenim možem nič ne da, je pravzaprav narobe, če ostaja sprijaznjena s tem ... kajti potem živi, kot da nima moža ... - morda bi lahko ona izzvala ali celo pomagala razviti v njem tisto, kar še spi ...

Večkrat se mi zdi, da v marsikaterem moškem marsikaj spi - ker jim je tako komot, enostavno ... Kolikokrat sem že slišala ženske jamrati čez može, kako nič ne razumejo (oja, tudi jaz včasih tako pravim!), slišala sem že govoriti o možeh kot o otrocih (torej je žena možu mama) ...

Naj malo ponazorim z zanimivim dejstvom, ki smo ga opažale sestre v bolnišnici:

Moški bolniki so želeli iti čimprej domov.

Ženske bolnice so pa kar rade bile v bolnišnici.

Sestre smo ugotavljale, da se domov mudi predvsem moškim, ki imajo doma žene - jasno, da jim bo postreženo bolj, kot jim je v bolnišnici.

Žene pa, ko pridejo iz bolnišnice, naj bi začele gospodinjiti ... Mož jih čaka, da bodo delale in spet stregle njim.

Res je, da že veliko let ne opazujem teh stvari od blizu, toda slišala sem že veliko takih in podobnih zgodb.

Ženske so bile kar rade v bolnišnici, četudi v naši stari bolnišnici ni bilo dobrih pogojev ... Dobile pa so posteljo in hrano, ki so jo pripravili drugi!

V pravem sožitju nudi kakšno uslugo tisti, ki je zdrav - in ne nujno ženska!

Mislim, da v dobrem sožitju oba, moški in ženska, lahko rečeta, da sta z veseljem to, kar sta!

Z veseljem sem moški! Z veseljem sem ženska!

Verjamem, da marsikateremu moškemu ne pomeni "z veseljem biti moški" stroge in absolutne komande v hiši. Verjamem, da marsikdo vidi vrednost pravega sožitja.

Samo v tem, da skušamo najprej polno živeti svojo moškost ali ženskost, moremo razviti kar najlepši odnos "moški-ženska".

In enost med možem in ženo, je nekaj, kar res obstaja. In je velik dar.

Potem ne gre za preživetje skupaj, temveč za življenje skupaj! Za sožitje!