Kako je pa Maks pameten!
Za sprostitev ena pasja zgodba izred nekaj let, sem prav zadovoljna, da ni več čisto mlad, vse preveč jih je ušpičil tedaj :): -
Za sprostitev ena pasja zgodba izred nekaj let, sem prav zadovoljna, da ni več čisto mlad, vse preveč jih je ušpičil tedaj :):
-
Kako je pa naš pes pameten! Včasih kar preveč!
No, ko pozvoni inštalater, Maks spi za vhodnimi vrati. Začuda ga zvonec tokrat ne moti. Pokličem ga s pasjim piškotom v roki: "Pridi, greva v sobo!" Maks namreč vedno vztraja pri tem, da je stanovanje naše in se šopiri pred novimi ljudmi.
Dam mu piškot in ga zaprem v sobo.
Na hitro škatlo s pasjimi piškoti odložim v hodniku na stol. Še skoraj pol škatle jih je.
Ker priti do našega stanovanja ni samo nekaj sekund, odprem vrata stanovanja in grem še v kuhinjo, kjer sem sredi pomivanja posode.
A takoj zatem že laja Maks - na vratih stanovanja.
Inštalater stoji smehljaje se v vratih, Maks pa ga pozdravlja zelo na glas ... čisto od blizu!
Morda pa nisem vrat dobro zaprla, pomislim.
No, ko pozvoni inštalater, Maks spi za vhodnimi vrati. Začuda ga zvonec tokrat ne moti. Pokličem ga s pasjim piškotom v roki: "Pridi, greva v sobo!" Maks namreč vedno vztraja pri tem, da je stanovanje naše in se šopiri pred novimi ljudmi.
Dam mu piškot in ga zaprem v sobo.
Na hitro škatlo s pasjimi piškoti odložim v hodniku na stol. Še skoraj pol škatle jih je.
Ker priti do našega stanovanja ni samo nekaj sekund, odprem vrata stanovanja in grem še v kuhinjo, kjer sem sredi pomivanja posode.
A takoj zatem že laja Maks - na vratih stanovanja.
Inštalater stoji smehljaje se v vratih, Maks pa ga pozdravlja zelo na glas ... čisto od blizu!
Morda pa nisem vrat dobro zaprla, pomislim.
Pozdravim "obiskovalca" in povabim noter, Maksa pa odpeljem spet v sobo in preverim, če je res dobro zaprta. Je!
Inštalater se potem loti dela v kopalnici, jaz nadaljujem svoje v kuhinji - toda naenkrat spet zaslišim lajanje - Maks nadzoruje inštalaterjevo delo - spet čisto od blizu.
"Maks!"
Torej je sam odprl vrata. In to vrata, ki so tik ob omari in je zato zelo malo prostora. Moral je prijeti kljuko, z drugo tačko se je moral opreti na podboj in - kako je potegnil vrata? Morda z gobčkom? Vsekakor to je naredil - sam odprl vrata, ki se odpirajo navznoter.
Zdaj naenkrat razumem
, kako se je znašel zjutraj v sobi v postelji,
ko pa smo ga ponoči zaprli v hodnik, kjer ima svoje mesto - in čisto vsak otrok je trdil, da ga ni spustil v sobo! Torej se je spustil sam - lump. In za seboj še zaprl vrata. No, to je malo manj težko, saj se je potrebno le nasloniti nanje. Ampak vsak ne bi zaprl vrat za seboj.
Zdaj naenkrat razumem
, kako se je znašel zjutraj v sobi v postelji, ko pa smo ga ponoči zaprli v hodnik, kjer ima svoje mesto - in čisto vsak otrok je trdil, da ga ni spustil v sobo! Torej se je spustil sam - lump. In za seboj še zaprl vrata. No, to je malo manj težko, saj se je potrebno le nasloniti nanje. Ampak vsak ne bi zaprl vrat za seboj. Odpeljem ga spet v sobo in tokrat ga dam na povodec, ki ga zahakljam za posteljo.
No, ni zadovoljen ni, toda ostane tam, kjer mu je ukazano. In odkazano.
Ko inštalater odide, grem Maksa spustit. Veselo maha z repom. Seveda ni bil nič "tečen", govori njegov pogled.No, ni zadovoljen ni, toda ostane tam, kjer mu je ukazano. In odkazano.
Potem grem v sobo, kjer je računalnik. Pod mizo leži vsa zgrizena in speštana škatla od piškotov
, pomislim, kje je pa to našel. Škatla izgleda zelo stara. In vidim bolj ali manj samo ostanke kartona.
Pa saj smo imeli zdaj prvič tako škatlo, pomislim.
Pa ne da si je privoščil piškote?
Grem preverit v hodnik.
Ne, škatle ni, nobenega piškota ni.
Torej Maks je odnesel škatlo s piškoti v sobo z računalnikom in pod mizo vse požrl (res ne morem reči, da je pojedel, a ne!), skoraj pol škatle piškotov - hm, morda kakšnih 30 - le delčke škatle je pustil.
Torej Maks je odnesel škatlo s piškoti v sobo z računalnikom in pod mizo vse požrl (res ne morem reči, da je pojedel, a ne!), skoraj pol škatle piškotov - hm, morda kakšnih 30 - le delčke škatle je pustil.
Ti ti, Maks, ti!
Ja, kaj mu naj rečem?
Nič, se odločim.
Čudim se le, kako je mogel toliko pojesti, doslej nisem vedela, da ima piškote tako zelo rad. Vedno je vsakega tako zadržano in previdno vzel iz roke - kot da mora preveriti, če mu nismo kaj podtaknili, kakšnega strupa
.
Tako, takih podvigov je zmožen, a ko mu rečem, naj skoči v banjo, pa noče ... noče si umivati tačk. Ti ti, Maks!
Ena prvih fotk. Kdo bi si mislil, da je tak lump!
Razmišljam, kako u/porabiti Maksove sposobnosti.
Pri moji mami so imeli nekoč zdavnaj psa, ki je hodil po nakupih. V eno smer z listkom (najbrž tudi z denarjem), v drugo smer z nakupljenim. V eno smer deset kilometrov ... V tisti starih časih se je gotovo zelo poznalo, koliko ur so prihranili kmetje s takim nakupovalcem ...
Ampak - bi Maks prinesel nakupljeno domov - ali bi spotoma vse pojedel?
Nič, se odločim.
Čudim se le, kako je mogel toliko pojesti, doslej nisem vedela, da ima piškote tako zelo rad. Vedno je vsakega tako zadržano in previdno vzel iz roke - kot da mora preveriti, če mu nismo kaj podtaknili, kakšnega strupa
.Tako, takih podvigov je zmožen, a ko mu rečem, naj skoči v banjo, pa noče ... noče si umivati tačk.
Ti ti, Maks!Ena prvih fotk. Kdo bi si mislil, da je tak lump!
...
Pri moji mami so imeli nekoč zdavnaj psa, ki je hodil po nakupih. V eno smer z listkom (najbrž tudi z denarjem), v drugo smer z nakupljenim. V eno smer deset kilometrov ... V tisti starih časih se je gotovo zelo poznalo, koliko ur so prihranili kmetje s takim nakupovalcem ...
Ampak - bi Maks prinesel nakupljeno domov - ali bi spotoma vse pojedel?
Galerija (1)
Zlati smehŽivalce
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
