"Oči je rekel, naj vas vprašam, kako je nastal Bog
. In kako je nastalo vesolje! In kje so meje vesolja, ali so
?" se je v moje besede pri verouku vključil deček. :-)) Govorila sem o hrepenenju ljudi, da se rešijo iz stiske, o tem, kako je človek v temi (v prenesenem pomenu), kadar nima čistega srca
. Bili smo zares v temi, da temo začutimo, dobro temo in slabo temo. In potem je eden od dečkov zavpil: "Jezus!", ki da je rešitev, iz drugega so se pa vsula sama vprašanja!
Super, vesela sem izziva!
Vesela sem, da se tudi take stvari pogovarjajo doma! In vprašanje jemljem popolnoma zares, saj tako je iz otrokovih ust! Ampak takega vprašanja mi že dolgo ni nihče zastavil. Sploh pa ne otrok. Kako naj odgovorim 6 let starim otrokom?
"Jaz mislim, da je Bog vedno bil. Bog ni viden, Bog ni telo, on je duh in duh ni tako v času in prostoru, kot smo mi." Kako naj povem to o času in prostoru, saj še jaz ne razumem! A vem, da je tako - to o nečasu npr.! In kje so meje vesolja? Kako naj vem? Ne znam si predstavljati! O se spomnim, kako sem kot otrok razmišljala, da če bi šla do roba vesolja, bi padla čez rob
... ampak kam ... če ni nič, če je konec? In prav tako ne vem odgovorov zdaj. Na kakšna vprašanja sem nehala iskat odgovore, saj je mnogo drugih vprašanj, ki se mi zdijo tako pomembna, da pa nanje moram iskat odgovore, na nekatera bom iskala celo življenje. Vem. Najbrž bo tako."Pa kako je nastal Bog?"
"Mislim, da sploh ni nastal. Da je že bil! Da je kar bil! Ampak na ene stvari je zelo težko odgovoriti. Ker veliko premalo vemo. Ne moremo vedeti, ker so stvari tako velike, da jih ne vidimo. Da jih ne moremo do konca spoznati
.Veste, kako je meni rekla moja hčerka, ko je bila stara toliko, kot ste sedaj vi, kakšnih šest let?
Takole:
Mama, a veš, zakaj Boga ne vidimo?
In sem jo vprašala: Zakaj?
Zato, ker je tako velik, da ga ne moremo!
In to je to.
Mnogih stvari ne moremo čisto dobro videti, nikoli jih ne moremo čisto znati, do konca raziskati. Enostavno ne moremo. Tudi Boga ne moremo. Ker je tako velik.
Meni je bilo to, kar je rekla moja hči, zelo jasno.
Mogoče si je Boga celo predstavljala kot izredno veliko bitje. Mi, majhni ob njem, ga potem ne moremo videti, ker je tako večji od nas.
Ampak Bog ni velik na tak način. Ker ni telesno bitje, ker nima telesa.
"Tako nekako pripovedujem.
A deček spet vpraša: "Kako velik je Bog? Koliko metrov? Pet? Kilometer?"
"Bog nima telesa, Boga ne vidimo. Potem ga tudi merimo ne. Vsaj z metrom ali kilometrom ne! Jezusa pa so videli, tedaj, ko je še živel ..."
"Pa kje je Bog?
" "Povsod, tukaj, tam, v tebi, v vsakem od nas, v vesolju ..."
Ampak kdo bi vse to razumel? Jaz ne! Skušam povedati, kakor najbolje vem in znam ...
In se veselim naslednjega srečanja!
Kaj neki me bodo otroci vprašali, kaj neki mi bodo povedali!In naslednjič jim pokažem, kako se lahko igramo s sencami
. Zadnjič sem obljubila za na koncu ure, pa smo potem vsi pozabili. Ko smo bili pa tako zaposleni s samim Bogom.Galerija (1)
Bistre glaviceBlagor ubogim v duhu
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
