Kaj kupiti ... otroku, ki ima že vse?

Pred nami so prazniki. Nekateri ljudje bodo ogromno časa posvetili darilom in že sploh razmišljanju o darilih. Kakšno, kolikšno, za koliko, kaj se spodobi ...

Morda komu pride prav tole razmišljanje ...

S Tekabako greva v mesto. Na ulici naju ogovori ženska, ki prosi ... prosi za denar ... Poslušam jo, pripoveduje mi o tem, da je samohranilka, da ima otroke, našteje mi starost otrok. Vpraša, če imam kakšno šolsko torbo viška in če imam kaj obleke za deklice. In če imam kaj hrane, ki bi ji jo lahko dala.
Kolikokrat sem se že vprašala, ali bi jaz šla prosit na cesto, če bi bila brez vsega. Mislim, da ne bi ... Se mi zdi, da bi raje umrla kot prosila ... Kaj pa, če bi ne mogla preživet otrok, bi potem prosila? Groza me je ....
Ampak ljudje smo različni. Eni zelo prostodušno govorijo o svojih potrebah, drugi pa zelo težko.
Vprašam žensko po priimku in naslovu. Pripravila bom nekaj stvari zanjo.
Povem ji (poznam tisti del mesta), kam se lahko obrne za hrano.

Potem greva s Tekobako v bližnjo trgovino. Ko greva skozi oddelek z otroškimi igračami, zaslišim pogovor dveh žensk, ki se pogovarjata.
Prva vpraša drugo: "Kaj kupiti otroku, ki ima že vse?"
Stisne me pri srcu.
Koliko otrok je, ki imajo "vse"!
Pa imajo res vse?
Ali ne pomeni "vse" imeti več in več?
Takele stvari včasih nimajo mej ...
Kupiti darilo moramo, se spodobi, čeprav ima(mo) vse ...
Koliko enih razmišljanj včasih sproži, ko človek nekam gre ... in mora prinesti darilo. Prinesti darilo človeku, ki ima "vse" ... Včasih "ima" dosti več kot človek, ki naj bi prinesel darilo. Kako neki smo zašli tako daleč, da skorajda ne upamo na obisk - brez darila?
Kdaj bomo prišli do tega, da morda ne bi bilo potrebno kupiti - nič? Morda bi začeli podarjati prost večer (najdražji/emu), prebrano pravljico otroku (torej branje in ne knjige same), večurno igro, pomoč v kuhinji, sprehod s teto, pozdrav neprijaznemu sosedu ...?
Ob avtomobilčku, za katerega je prosil Miklavža moj Mali, sem pomislila, ali bi se pogovorila z otrokom in ga vzpodbudila, da bi se morda odrekel avtomobilčku - da bi namesto njemu Miklavž prinesel avtomobilček ali celo kaj nujnejšega otroku, ki res nima nič ali zelo malo ...
Včasih nas ogreje dosti bolj neko dejanje, ko se nečemu odrečemo in potem tistega nimamo - imamo pa morda v srcu nekaj zelo zelo toplega - in tisto je pravzaprav več, kot bi bilo darilo samo.

Kaj pa, če bi najdražjim podarili modrino neba? Nočni sprehod pod zvezdami? Vse zvezde neba?

Ali če bi se šli večer brez elektrike in se ob svečah ali mraku pogovarjali?

Prav gotovo so ljudje, ki bi bili veliko bolj veseli polurnega pogovora kot velikega izbranega darila.

Danes sem otrokom pri verouku postavila vprašanje, česa bi bile bolj vesele njihove babice: čokolade ali da se pol ure pogovarjajo z njimi ... Oja, otroci vedo, česa! Ne pozabimo taveliki tega, kar je res bistveno. Najbolj pomembni so odnosi, najbolj pomembna je ljubezen med nami. Ki se veliko bolj kaže v toplini med nami kot v darilih.