Kaj je to - zvestoba?

Grozd otrok okrog mene.
Pogledam jih, umirjajo se, oči se uprejo vame in potem začnemo. Pogovarjamo se o praznikih (velikonočnih), o velikonočnem zajčku (zakaj zajček? - zato, ker pravi zgodbica, da je zajček videl Jezusovo vstajenje, saj zajčki spijo z odprtimi očmi), o pirhih, o simboliki ... (Precej vedo, saj smo vsaj malo o tem že govorili.)
Oglasi se deček: "Jajce pomeni življenje."
"Povej malo več," pravim. "Razloži to!"
"Piščanček zraste v jajcu in sam premaga lupino, zdrobi jo, prekljuva ..."
"Ja, krasno! Zelo lepo si povedal! In kakšno zvezo ima to z veliko nočjo?"
Otroci iščejo odgovor in hitro skupaj najdemo pravega: "Jezus je bil v grobu in z lastno močjo je prišel iz groba ..."
"... kot piščanček iz jajca ..."
"Pa ne boste rekli, da je Jezus piščanček?"
"Ne, to ne. Toda primera je to. Piščanček sam pride iz jajca. Nihče mu ne more pomagati. Mu niti ne sme pomagati."

"Aha! Rdeča pomeni tudi ljubezen, darovanje."
"Kaj je darovanje?" Večkrat se je že pojavilo to vprašanje.
"Da nekomu sebe daš. Jezus je dal svoje življenje za nas vse. Da nas reši stisk, grehov. ... In kaj pomeni rumena barva?"
"Veselje!" zakliče eden od dečkov.
"Ja! Kaj pa zelena?" sprašujem dalje.
Nobeden se ne spomni.
"Upanje, zelena pomeni upanje."
Otroci komentirajo. Razmišljajo, kaj je upanje. Vsak pozna upanje ... Vsaj kakšno drobno ...
"Pa vijoličasta barva?"
Vijoličasta pomeni post, spokornost. "... pomeni, da mi je žal, če naredim kaj narobe."
Potem vprašam: "Kaj pa modra?"
Nihče nima ideje, vsaj na dan ne pride ...
"Modra pomeni zvestobo."
"Kaj pa je zvestoba?" vprašajo otroci.
Vprašanje me zelo preseneti.
Toliko besed poznajo otroci, toliko pojmov, a ob besedi zvestoba vprašajo, kaj je to.
Morda damo dandanes premalo na zvestobo? Prehitro omagamo?
"Zvestoba pomeni, da držimo svoje obljube. ... Mi smo zvesti, če spoznamo Jezusa in ga poslušamo. Če delamo tako, kot nam naroča Jezus."
Pomislim ... najbolj nazorno je govoriti o zvestobi v zvezi z možem in ženo, z očkom in mamico.
Zvestobo si obljubita fant in dekle, mož in žena, ko se poročita. Obljubita si, da se bosta imela rada. Da si bosta pomagala. Da bosta skupaj v dobrem in hudem, v zdravju in bolezni ...
Pomislim, če so vsi otroci iz "urejenih" družin. Nisem prepričana, ne poznam tako zelo vseh družin.
"Mož in žena si obljubita, da se bosta vse življenje imela rada in si stala ob strani. Vendar to mnogokrat ni lahko. Vsi ne zmorejo držati te obljube zvestobe ...
Večina ljudi se tudi kdaj skrega, a to ne pomeni, da se nimajo radi. Tudi starši se kregamo med seboj ..."
"Moja dva se kar naprej ..."
" ... Ja, tudi midva z mojim možem se ... Vendar veliko mamic in očkov vseeno želi živeti svojo obljubo, obljubo, da se bosta vedno imela rada. Vsi pa ne zmorejo, včasih je pretežko."
V molitvi se potem spomnimo svojih želja, upanj ...
Otroške prošnje so pogosto zelo iskrene in prisrčne.
Potem otroci odhajajo, enim se mudi, starši jih že čakajo, drugi se še veselo podijo okrog cerkve, njihovi starši posedijo na klopcah ...
Vesela sem sonca, prelep dan je.
V srcu mi pa odmeva: "Kaj pa je to - zvestoba?"
Zvestoba obljubam - premišljenim, razumnim.
Zvestoba etiki, kodeksu etike (npr. zdravniki, pedagogi), prisegam. (Tukaj razmišljanje o obljubah in prisegah.)

Želim si, da vsak izmed nas uspe živeti zvestobo samemu sebi, svojim čistim sanjam in hrepenenjem, zvestobo tistemu, kar čuti kot najbolj pravo ... In želim, da bi za to, da bi živeli zvestobo vsemu dobremu, bili pripravljeni tudi kaj žrtvovati!