Kaj ima Pikica (od Tončka) z mojo izstriženo jopo - in o junakih sploh

Pri nas kar veliko beremo, ostaja tudi še vedno navada, da večkrat zvečer berem najmlajšima otrokoma - ali pa samo najmlajšemu - zvečer, ko sta že v postelji. No, zdaj sta poslušalca ponavadi le še dva. Včasih jih je bilo kar nekaj več!

Skorajda sistematično smo prebrali veliko Bevkovih knjig, kot so: Jagoda, Pastirci, Grivarjevi otroci, Lukec in njegov škorec, Pestrna, Zlata voda ...
Brali smo Finžgarja, Prežihovega Voranca ... V nas so burile domišljijo tudi te knjige: Ovčar Runo, Lassie se vrača, Bela in Sebastjan, Medved Pu, Ronja, razbojniška hči, Brata levjesrčna (in skupaj tudi razglabljali o knjigah, jih ne le brali, in tako smo ob Bratih levjesrčnih čutiti enake pomisleke, kar je res zanimivo ..., zaključek knjige je moreč) ... Bog ve, koliko knjig smo prebrali! In kakšna knjiga nam tudi ni bila všeč in kakšno smo le začeli brati in se potem odločili, da je ne bomo brali naprej - da ni vredna tega.
Kljukec s strehe nam ni bil všeč. Včasih kakšno knjigo začnem(o) brati, pa se potem odločim(o), da ni primerna (za nas) ... Tako recimo smo odložili Lepega Janičarja, zgodba je za mlajšega fanta veliko prekruta (je res pa sam prebral vse knjige Harryja Potterja in vse knjige Julesa Verna - pri 8., 9. letih). A Kljukec s strehe je nekaj drugega. Enostavno ni mi bil všeč ta junak in rekla sem Malemu, da če hoče, naj si knjigo bere sam, jaz mu je ne bom, ker se mi zdi Kljukec "brez veze". Vedno nekaj pokvari, napeljuje Bratca v neumnosti ... Po premisleku mi je (tedaj) 7-letnik pritrdil. Sam recimo je pri sedmih letih prebral Martina Krpana in še kakšno tako knjigo, veliko bere poučne (o Zemlji, vulkanih, ladjah, letalih ...), a Kljukca pač zaenkrat ne bomo brali.

Dejstvo je, da to, kar beremo, kar gledamo, poslušamo, vpliva na nas! Trdno sem prepričana o tem!
To dokazuje tudi tale zgodba, ki se je "razrešila" te dni - po ... veliko letih!
Pred veliko leti sem si kupila belo jopico, lepo belo jopico, bila mi je zelo všeč, imela je vzorec drobnih kit. Prišila sem ji še gumbe v obliki belih rožic. Če bi ta jopica še obstajala, bi jo še vedno nosila.
A te jopice ni več.
Kaj se je zgodilo?
Nekega dne sem našla svojo malo hčerko z mojo novo jopico v naročju ... in s škarjami v rokah. Iz hrbta moje jopice je strigla velike kroge!
Kaj ji je padlo na pamet!
"Pa kaj delaš?" sem jo vprašala. Hči je samo gledala, čez čas je rekla: "Ne vem!"
"Pa zakaj si šla stič jopo?"
Nič odgovora.
"Zakaj ravno jopo?"
Nič odgovora.
"Nova je ..." sem žalostno gledala svojo ljubo jopo in si jo ogledovala, če jo lahko kako popravim. A ne, pri takem vzorčku in pri luknjah na hrbtu se ni dalo narediti prav nič.
Vzela sem škarje in jopo razstrigla na pravokotnike in kvadrate in s šivalnim strojem obrobila te like s pisanimi trakovi - in tako so punčke mojih otrok dobile odejice, lepe bele odejice s pisanimi obrobami.
Seveda sem zabičala, da ne smejo nikoli striči obleke. Razen če se zmenimo prej, če jaz dovolim. Ker jaz pač vem, kaj se sme ...

No, in zdaj, ko sem rekla, da Kljukca s strehe ne bomo več brali, da se mi zdi, da bolj spodbuja k neumnostim kot kaj drugega (no ja, na nek način so vse otroške neumnosti lahko razumljene), je rekla sedaj že moja velika hči:
"A veš, mama, tista tvoja bela jopca, tista, ki sem ji izstrigla kroge iz hrbta ...?"
"Ja, seveda se je spomnim!" se posmejem.
"A veš, zakaj sem to naredila?"
"Ne ... A ti veš, zakaj si?" Preseneča me, da hči govori o tem, kot da ve vzrok, tedaj, ko se je to zgodilo, nismo izvlekli nobenega odgovora iz nje. In tudi kasneje je vedno o tem molčala.
Vedno je izgledalo, da še sama ne ve, zakaj je to naredila ...
"Ja, sedaj vem. Se spomniš, mama, Pikice in Tončka? Gledali smo film, se spomniš?!
"Seveda se!" In počasi se mi riše podoba. In hči pripoveduje: "A se spomniš, ko si je Pikica izstrigla luknje v žabe ...?"
Pikica v Kästnerjevi zgodbi si je preluknjala žabe, da je izgledala bolj revna, ko je šla beračit denar, da bi pomagala bolni Tončkovi mami.
"Ja! Haha, a to je bilo to!" S hčerjo se smejeva! Razrešena uganka, stara več kot 15 let!

Uničena jopa ni veliko v primerjavi z marsičim, kar se lahko poškoduje, uniči ... Trdno sem prepričana, da imajo literarni in filmski junaki vpliv na nas, tudi na odrasle, kaj šele na otroke.
Tako dober kot tudi slab vpliv.