Joooj, črn paradižnik

Do mojega vrta je skoraj 100 km daleč ... dve uri vožnje z avtom ... več ur, 3 in pol najmanj, če grem z vlakom ... pred tremi leti sem rekla, da grem peš in sem pešpot že načrtovala, pa se je žal sfižila.

No, tako je, da moj vrt večkrat sameva - vsaj od mene sameva oz. od ljudi, so pa tam poleg vsakovrstnih rastlin doma ptički pa goži pa mravlje in polži in kakšen voluhar se tudi najde.

Ko sem včeraj spet prišla tja, me je kar razžalostil pogled na paradižnike. Ja, res je, nisem jih še uspela pošpricati z mešanico mleka (ali čaja) in vode, ampak prejšnjič sem morala tako hiteti v Ljubljano.

Marsikje po vrtovih so nad paradižniki strehice; meni pa ne gre v glavo, da bi nujno paradižnik moral imeti strehico - če bi bilo res nujno, potem paradižnik ne bi v naravi vendar rastel pod milim nebom! (Tako kot bi Bog ženskam ustvaril petke, če jih bi nujno potrebovale!)
No, ampak paradižnika jaz ne bi imela črnega, strehice pa tudi ne bi delala ... in sploh mi ne gre, da ko bi po sušnem obdobju končno dež zalil vrt, paradižnike bi pa kljub vsemu morala jaz - le zakaj, zato je vendar dež! Sploh pa je dež silno dobrodošel že itak, sploh pa ko mene včasih dolgo ni tam, kjer je moj vrt.

...
Znanka je rekla, da je paradižnikovo rastlino po dežju namazala s kremo proti glivicam - ostala ji je, ko jo je kdove kdaj dobila za mazanje svoje kože proti glivicam ....
Uf, joj. Jaz tega ne bi, imam čuden čuden občutek ob tem. Že tako odklanjam zdravila in sem proti kemikalijam, a da bi zdaj sama še paradižnik mazala s kremo? Neeee!

...
No, potem sem pa zvedela za špricanje paradižnikovih rastlin z razredčenim mlekom, pol pol: voda + mleko.
Soseda mi je rekla, da naj bi bil namesto vode katerikoli čaj, lahko star. Da je potem špricanje še uspešnejše. Tudi mleko je lahko staro, sme biti skisano.
No, in tako sem lani špricala svoje paradižnike z mešanico čaja in mleka. To naj bi se naredilo vsake tri tedne.
Tako naj bi bile rastline zavarovane pred "kislim dežjem", špricanje jih okrepi, naredi odporne ...

...

No, pa še komentar mojega prijatelja s FB, Matica, ki pa pravi takole:
Mleko je bolj za utrjevanje paradižnika. Uporabi se z vodo v razmerju 1:1. S pršilko se gre po listih, lahko tudi od spodaj, najboljše zvečer ali zjutraj, ko še ni sonca. Nič ni narobe poškropiti 1x na teden, npr. Da se utrjuje, dobi kalcij, itd. Že na pogled bo bolj kompakten. Isti efekt dosežejo koprive: 1dan namakati 1kg kopriv v 10l vode. Pred dežjem in po dežju pa je dobro poškropiti s sodo. Na 5l vode = 1 jušna vzravnana žlica sode bikarbone, 2.5 jušni žlici rastlinskega olja in pol žlice naribanega otroškega mila brez dodatkov. Letos sem se bolj resno lotil, bodo vsak teden dobili, ne glede na vreme. Poleg tega jih res zelo obtrgujem. Pod prvim cvetom gre vse proč, nato jim pustim nekaj listov. In jih sadim 70cm narazen. Da zrak kroži, se vlaga ne nabira po listih. Voda in listi = plesen na paradižniku. Povsod kjer gledam, so avgusta črni, kar se nam zdi kar nekako normalno. Lani sem upošteval te nasvete in ni počrnel niti eden - vzela sta jih megla in mraz konec oktobra.

Ja, jaz sem pa lani ugotovila, da je mogoče jesti domač paradižnik še pozno jeseni in celo pozimi!

Ja, včasih je kar zapleteno in zateženo moje vrtnarjenje. Marsikaj posadim in posejem v Ljubljani, vzgajam sadikice, jih presajam, obračam, da rastejo pokonci, saj v sobi na oknu ali na balkonu rinejo k svetlobi ... Pa tako sistematično vse posejem in posadim, a potem toliko predevam lončke okrog in toliko rastlinc presadim, da na koncu ne vem več, kaj je kaj. No ja, vem recimo, da raste paradižnik, ampak ne vem, kateri. Bom videla, ko bo zorel in dozorel! Poleg semen od prej mi je letos po pošti poslal paradižnikova semena moj spletni prijatelj Matic ... Veselim se rastočih rastlin in upam in zaupam, da bomo te mesece uživali domači paradižnik, pridelan po domače in pod soncem.