Joj, moški me lovi!

Včasih grem rada ponoči ven, rada hodim sama, sploh sem pa čisto raznežena, če vidim zvezde na nebu. Ali pa luno.
Svoje čase me je bilo zelo strah, zdaj me pa praviloma ni, je pa res, da sem pozorna na vse premike v okolici. In se izognem ljudem. Tako, za dober občutek. Res je, da lahko kar naenkrat kdo kaj vrže ali skoči ... Nekoč recimo mi je nekdo iz vozečega avta vrgel petardo - in jaz sem se skoraj sesedla od groze ...
No, in tako grem ponoči tudi na pokopališče, ni problem ... Prav posebno vzdušje je tedaj ...
A se je zgodilo, da sem bila tam opolnoči in ravno pomislila sem na uro - polnoč ("ura strahov") in prav tedaj sem zaslišala "tok tok tok". Joj, kako me je postalo groza ... A sem na srečo kmalu ugotovila, da je začelo deževati in so kapljice toktokale po kovinskih pokrovčkih prižganih sveč ...

...
In kaj se mi je zgodilo ob eni drugi priložnosti?
Šla sem proti Žalam. Kar tako, da si prezračim glavo in misli ...
Seveda vem, da je pokopališče ponoči zaklenjeno, a imam še druge točke, ki so mi domače.
Tako sem šla na eno takih točk, v bolj zakotnem delu, in se zatopila v misli ...
Potem zaslišim korake ...
Joj, me stisne ... Uf, vidim, da je morda 30 metrov stran nek moški in gre v smer proti meni, ki sem bolj v senci za neko zgradbo. Začutim strah. Hitro v senci smuknem v drugo smer okrog grmov in se usmerim proti parkirišču, potem tečem, tečem, samo da pridem čimprej do krožišča - preden me ujame, si mislim. No, ko sem na pol te razdalje, le zasukam glavo nazaj in ugotovim, da ni nikogar za menoj. Oddahnem si. Toda, res, tisti moški je šel naravnost tja, kjer sem prej meditirala! Kako ne bi tekla!
Odločim se, da grem kar domov ... Dovolj "luftanja" glave!
Grem po levi strani ceste ... kot ponavadi ...
In ko se bližam zadnjemu križišču pred domom, vidim tam čez (po drugi strani!) teči moškega, ki se mi zdi podoben mojemu možu ... in pomislim, da je podoben tudi tistemu, pred katerim sem bežala z Žal!
Stojim pred zadnjim semaforjem in smejem se sama sebi, ko vidim tistega moškega zaviti v naš vhod.
Bežala sem torej pred lastnim možem, ki je morda mislil na romantičen sprehod z menoj?
Morda pa le velja: Ljubljana je varno mesto! Upam!