Jesen listka Timija

To je naslov lične knjižice s posvetilom:
Ta zgodba je namenjena vsem otrokom,
ki so kdaj trpeli zaradi izgube najbližjega,
in odraslim, ki ne najdejo prave poti,
da bi jim to razložili.
Ko sem jo brala otrokom, je Mali rekel: "Na primer je zame, ko sem izgubil nono!"
Tale knjigica je po vsebini jesenska, vendar je vseletna, saj se z odhajanjem od tu, z našim minevanjem srečujemo vse leto. Je knjiga o življenju.
Pravzaprav smo vedno v prepletu časov ... prihajamo in odhajamo ... in prav tako naši dragi ...
Verjamem, da vam bo knjiga všeč!

Timi je bil listek na mogočnem drevesu, okrog njega so rasli njegovi prijatelji listki Danijel, Klara, Igor in Jurij.
Posebno pameten je bil Danijel in je prijateljem pojasnjeval življenjska vprašanja.
Danijel je rekel, da je senca, ki jo daje drevo, del njegovega smisla.
"Kaj je to smisel?" je vprašal Timi.
"Razlog, da obstajaš," je odgovoril Danijel. "Če delaš stvari, s katerimi razveseljuješ druge, je to razlog, da obstajaš. Delati senco ljudem, ki ubežijo vročini iz svojih domov, je razlog, da obstajaš. /.../ Delo daje življenju smisel."
Potem je kar naenkrat prišla jesen. Timija in druge listke je zelo zeblo.
A zgodilo se je nekaj čudovitega: drevo je postalo mavrično! Vsak listek se je odel v svojo barvo!
"Zakaj ima vsak svojo barvo?" je vprašal Timi. "Saj smo vendar vsi na istem drevesu."
"Vsak od nas je drugačen. Vsak od nas ima svoje izkušnje. Vsak od nas je gledal sonce z druge strani. Vsak od nas je dajal drugačno senco. Zakaj ne bi imel vsak od nas svoje barve?" mu je modro odgovoril Danijel.
In potem se je začelo dogajati nekaj, kar je listke prestrašilo. Veter je začel močno pihati, listke je premetaval in trgal z dreves.
"To se dogaja jeseni," je pojasnil Danijel. To je čas, ko se moramo listi preseliti. Nekateri ljudje temu rečejo umreti." /.../
"Jaz ne bom umrl!" je odločno rekel Timi.
"A ti boš, Danijel?"
"Da," je odvrnil Danijel, "ko pride moj čas." /.../
"Bojim se umreti," je rekel Timi Danijelu. "Ne vem, kaj je tam spodaj."
"Vsi se bojimo tistega, česar ne poznamo. /.../ Vendar pa se ne bojiš, kadar poletje zamenja pomlad. Tudi se ne bojiš, ko za poletjem pride jesen. To so naravne spremembe. Zakaj bi se torej bal, ko pride čas smrti?"
"Ali tudi drevo umre?" je vprašal Timi.
"Da, tudi drevo bo nekega dne umrlo. Vendar je nekaj močnejše od drevesa. To je življenje. To traja večno in mi vsi smo del življenja." /.../
"Se bomo vrnili, ko bo prišla pomlad?"
"Mi ne, življenje se bo vrnilo."
"... Zakaj smo sploh tukaj, če moramo navsezadnje pasti in umreti?"
Danijel je mirno odgovoril: "Tu smo zaradi sonca in lune. Tu smo zaradi srečnih trenutkov, ki jih preživljamo skupaj. Tu smo zaradi sence in zaradi starejših ljudi in zaradi otrok. Tu smo zaradi jesenskih barv. Tu smo, ker je pravi čas za to. Ni to dovolj?"
Potem se je Danijel poslovil od Timija, ko je padal, se je smehljal.
Timi je ostal čisto sam na svoji veji. Potem je zapadel sneg.
Timi je postajal ves krhek in dušil se je pod snegom.
In potem je nekega jutra ob svitu veter odtrgal tudi Timija z njegove veje.
Sploh ga ni bolelo. Čutil je, kako nežno in mirno plava navzdol.
Medtem ko je padal, je prvič zagledal to svoje drevo v vsej njegovi velikosti. Kako mogočno in čvrsto je bilo! Bil je prepričan, da bo še dolgo živelo. Ponosen je bil, da je bil tudi on del tega življenja.
Timi je pristal na kupu snega. Obdala ga je mehkoba in celo toplota. V tem novem položaju se je počutil bolj prijetno kot kdaj prej. Zaprl je oči in zaspal. /.../
Tako enostavno je to, če smo čisto preprosti ...

To čudovito zgodbo (o življenju za vse starosti), Jesen listka Timija, je napisal Leo Buscaglia, prevedla Darinka Nahtigal, izdala pa Mladinska knjiga 2010.
V zelenem poševnem tisku so dobesedni prepisi iz knjige.