Je splav umor ali ni?

Hoteni splav je umor.

Seveda je. Kaj bi pa bil drugega.

Če nekdo nekoga povozi z avtom in je človek mrtev, je človek mrtev in nič drugega. (Seveda je pa razlika v tem, koliko je kdo kriv.)

Je taka razlika, ali se človek še ni rodil ali se je že rodil?

Pravzaprav je bilo človeku že pred rojstvom vzeto vse. Čisto vse. Vse možnosti. Nikoli se potem ne more odločati za nič. Tudi tega seveda ne, ali bi rad živel ali ne.

Medtem ko človek, ki umre kasneje v življenju, je vendar že marsikaj doživel ... naredil ... ustvaril ... Je imel nekaj možnosti. Kolikokrat nam je težko ob ljudeh, ki umrejo mladi, češ: vse življenje so še imeli pred seboj ... Pa splavljeni otroci? Oni so tudi imeli vse življenje pred seboj ... dokler ...

Nekateri vztrajno trdijo, da splav ni umor. Da duša pride v človeka šele ob rojstvu. Res je, nisem brala knjig o potovanju duš in s podobnimi vsebinami, vendar se (vas) vprašam, kaj je potem tisto, kar dela človeško telo živo. Ni duša? Duh, dih, duša?

Kako potem more rasti malo bitje v mami, če ni duše v njem?

Aja, ko to malo dete začuti, da se bliža skalpel ali vakuum ali karkoli agresivnega do njega, pa dušica lepo zbeži in se naseli drugje?

Kaj ni tako govorjenje samo zato, da bi ženske potolažile same sebe - ker je prepozno ... ker je njihov otrok mrtev?

Video - nosečnost

Zakaj so meni pripovedovale ženske, ki so splavile, o joku dojenčkov ...?

Ena recimo mi je pripovedovala takole: "Vsako noč po splavu sem slišala jok ... Vsako noč sem vstajala in hodila gledat skozi okno ... zdelo se mi je, da slišim jok. Slišala sem ga."

To se je dogajalo dolgo časa ... dokler ni naredila enega pomembnega koraka: priznala, kaj je naredila (ne le povedala, da je splavila, temveč priznala, da je bilo to narobe), prosila za odpuščanje ... dala ime nerojenemu otroku ...

Prav tako mi je pripovedovala ena druga ženska, ki je uporabljala intrauterini obroček (kot kontracepcijo), popolnoma je zaupala, da je to dobra metoda, o njej ni vedela ničesar spornega (ni vedela tega, da v resnici lahko povzroči splav), a vendar je vse mesece, dokler je imela ta vložek v sebi, poslušala otroški jok. Tako mi je povedala sama. Ko je šla k zdravniku, da so ji odstranili to "kontracepcijsko" sredstvo, je jok prenehal ...

Video, ki bi ga morda morali videti vsi ljudje ali vsaj tisti, ki trdijo, da je splav nekaj dobrega in nujnega in imajo zanj vedno opravičila (preden ga gledate, preberite odstavek do konca ...), vsaj tisti, ki jemljejo pravico do splava kot absolutno pravico, ki jo imajo; naj vendar pogledajo in vidijo v trebuh nosečnice - naj vidijo, da tam ni le nekaj za v kanalizacijo, naj vidijo, da gre vendar še za eno telo, za majceno telesce pravzaprav, vendar za resnično, unikatno ...In sploh ... če trdite, da "seksate" iz ljubezni, pomislite, kaj se potem zgodi s "sadovi ljubezni" in če "seksate" kar tako, po nesreči, "iz strasti", bodite vendar odgovorni PRAVOČASNO! In to ni PO TEM. Bodite odgovorni PREJ!

Slike v videu so grozljive, ampak to je - žal - realnost.

Vse abortivne metode so krute.

Katere metode uporabljajo?
Aspiracija (vakuumski splav) - od 6. - 14. tedna.
Embriotomija (maternico postrgajo) - od 15. do 22. tedna.
Histerotomija (splav s carskim rezom) - v zadnjem tromesečju nosečnosti.
Zastrupitev ploda (npr. s solno kislino) - v drugem in tretjem tromesečju.
Delno rojstvo - v drugem in tretjem tromesečju nosečnosti.
RU 486 (kemični splav - s tabletko) - po enih podatkih do 7. tedna, do drugih pa v kombinaciji s prostoglandini do konca drugega trimesečja - torej 6 mesecev.
Feticid (kalijev klorid vbrizgajo v otrokovo srce - to povzroči odpoved srca) - to svetujejo pri živem plodu, starem nad 22 tedni, da bi ne prišlo do poroda z živim plodom.
Poleg teh metod imajo abortiven učinek tudi nekatere vrste kontracepcije: maternični vložek (spirala, mirena) in hormonska kontracepcija.
Prebrala sem vse opise teh postopkov in bilo me je groza sploh prebrati ... Enkrat mi je neka ginekologinja razložila, kako naredijo splav v visoki nosečnosti. Ne bi rada tega nikoli govorila. Groza me je samo ob misli na to ...
Dejstvo je, da bi ženska, ki želi splaviti, morala vedeti ... Pa ne samo ona, tudi njen partner ... Če jo ima rad in mu ni vseeno zanjo. Če je pa nima rad, pa nima kaj delati z njo in pri njej.

Če gre človek na kakšen poseg k zdravniku, dobi, da prebere in podpiše precej listov. Tam naj bi bilo vse razloženo v zvezi s posegom in tudi vsa tveganja.

Je tako tudi pri splavu? Ženska v resnici ve, kaj dela? Da ni tisto v maternici le komaj kaj več kot en pljunek?

Smejo tile otroci živeti?

Vsaj malo sonca

Presneto močno mi odmeva misel Giane Jessen: "Dame in gospodje, obstajajo stvari, ki se jih morete naučiti samo od najslabotnejših med nami. In kadar najslabotnejše ubijete, ste vi tisti, ki izgubljate!"

Velikokrat slišim govoriti ženske, da rodile ne bi, dale v posvojitev pa tudi ne, ker bi se bale, da otroku ni dobro. Tako svojemu otroku vzamejo vse možnosti.

Je pa dejstvo, da je marsikakšnim posvojenim otrokom zagotovo dobro. Celo takim, ki so ostali živi, čeprav jih je njihova mama splavila.

Kot npr. Melisi:

Ali pa Gianni Jessen - njeno pričevanje o njenem življenju po tem, ko jo je mama splavila.