Je podoba, ki jo vidimo, resnična? (Odnosi med ljudmi, tudi med moškim in žensko)

Delala sem v neki skupini ljudi. Med ljudmi je bila tudi ena tujka, rojena in odraščajoča daleč daleč od tu. Je pa že dolgo v Sloveniji in tudi slovenščino dobro zna. Prijetna je, mila in nežna in nekako krhko in fino učinkuje. Malo sva se pogovarjali, slovenščino obvlada, jaz sem se spomnila enih dveh besed v njenem jeziku (pozdrav). Spoznala pa sem tudi sestro te ženske, ki je prišla na obisk k njej - in ne zna popolnoma nič slovensko.
Nekdo v skupini je potožil, da je sestra, ki je šele prišla iz tujine, trda, osorna, da ni prijazna.

Meni to ni šlo v glavo. In sem razmišljala.
In po vseh kontaktih, ko sem sestro prijazno pozdravila, se ji prav tako nasmejala kot prvi sestri, ji dala prednost ipd., in nisem dobila kakšnega posebno prijaznega odzdrava ali kakšne druge geste naklonjenosti, sem začela razmišljati, da obe izhajata iz tako zelo drugačne kulture, kot je slovenska, in je verjetno v njunih koreninah to, da tako drugače delujeta, kot delujemo mi.
Predvsem (najbrž) ne kažejo čustev.
Ali pa jih kažejo drugače ali pa pokažejo druga čustva ... Ko bi se mi nasmehnili drugemu, ostajajo oni resni, vsaj bolj ali manj. (Ja, take ljudi se videla tudi v filmih, ki prikazujejo Daljni Vzhod. In take sem čutila tudi v knjigah, ki zapisujejo njihove zgodbe.)
Potem sem opazovala obe. Zdelo se mi je, da je sestra, ki je že dolgo v Sloveniji, milejša, ampak morda je to tako (zato), ker zna slovenščino in se z nami more sporazumevati.
Morda je jezik tisti, ki pomaga se odpreti ... je slovenščina tudi taka? ... ali pa gre pri sestri, ki je dlje v Sloveniji, predvsem zato, da je postopoma tudi vstopala v našo kulturo ...
Kajti zdi se mi, da ponekod še vedno ljudje ne pokažejo niti posebnega veselja niti čustev žalosti ob soočanju z lastno težko boleznijo ali recimo ob smrti bližnjega.
No, razmišljala sem, da mogoče čutijo podobno nam, samo pokažejo drugače ali pa sploh ne pokažejo.
Gotovo tudi so v resnici prijazni, a v njihovi kulturi prijaznosti ne kažejo na tako otipljiv način kot mi.
In ja, če se prav spominjam, pripadniki nekega naroda odkimajo, kadar mislijo "ja", in pokimajo za "ne".
Torej, če jaz nekaj povem po slovensko, nekdo z nekega drugega kulturnega območja morda le sluti, kaj govorim, pa recimo prikima, jaz pa mislim, da razume, v resnici me pa on mogoče niti malo ni razumel ...
Torej je v komunikaciji z drugo sestro lahko marsikakšen nesporazum in je ona v resnici prijazna, le mi s svojimi "senzorji" ne moremo tega začutiti ...?
No, ko sem o svojem razmišljanju povedala eni prijateljici, ki je bila tudi v tej skupini, se je spomnila na tole:

Udeležila se je neke delavnice, kjer so jim pokazali več fotografij domačinov z nekega otoka - ne spomni se, s katerega, je pa dejstvo, da gre za otok, kjer živijo še zelo starodavno.
Na eni sliki je bila ženska, ki hodi nekaj metrov za moškim. Na drugi je ženska, ki sedi na goli zemlji, medtem ko moški poleg nje sedi na stolu. Potem je slika z žensko, ki kleči na tleh, a moški, ki je zraven nje, drži žensko za vrat.
Opazovalci so bili seveda zgroženi nad tem, kako so ženske diskriminirane, poniževane, manjvredne.
A potem so zvedeli, da so na tistem otoku ženske zelo spoštovane in o tem govorijo tudi fotografije.
Slika, kjer ženska hodi nekaj metrov za moškim, prikazuje moškega, ki varuje žensko pred strupenimi kačami, le-teh je veliko na otoku in moški hodi pred žensko zaradi varnosti ženske.
Fotografija ženske, ki sedi na tleh, ob njej pa moški na stolu, pripoveduje o tem, kako zelo spoštujejo žensko, mater, rojevajočo žensko. Tudi zemlja rodi. In tako ženska, ki je v tem podobna materi zemlji, sme sedeti na zemlji, medtem ko moški ne sme.
Fotografija, kjer moški drži klečečo žensko za vrat, govori o načinu, kako ženska omogoči moškemu, da more tudi on priti v stik z materjo zemljo.
Človek, ki ne pozna ozadja, ki ne gre v globino, vsega tega ne ve in si narobe razlaga podobe, prizore.
Kolikokrat se verjetno vsakemu od nas zgodi, da natančno ne pozna, prepozna kakšnih slik, detajlov, dogodkov ...
Ob tem sem se spomnila na dogodek izpred veliko let: neko dekle sem videla nasmehniti se - in njen nasmeh tiho ocenila kot nenaraven, prisiljen. A potem sem kmalu izvedela, da ima neko mišično bolezen - torej se sploh ni mogla drugače nasmehniti - in kasneje sem vedela, koliko iskrenosti in topline je v njej. Samo tega z nasmehom ni mogla pokazati - človeku, ki ni znal "prevesti" njenega nasmeha.
In tako smo včasih lahko komu krivični in ga obsodimo, obtožimo - v resnici ga pa poznamo čisto premalo ...