Brez ljubezni ni življenja. Vsaj polnega življenja ne.
Gotovo vsi želimo dati svojim otrokom vse najboljše, vse najlepše ... Veliko ljubezni ...
Včasih starš npr. kupi igrače ali kaj drugega pravzaprav bolj sebi kot otroku; poznam primere očkov, ki recimo kupijo vlakec bolj zase kot za otroka. Poznam celo očka, ki ima svojo igralnico s fantovskimi igračami, ki njegovih hčerk sploh ne zanimajo.
Pa je vprašanje, če se to očki tega zavedajo.
Sicer je res, da to ni narobe (po moje), morda lahko tako oče izživi še delček svojega otroštva skupaj s svojim otrokom, pomembno pa je, da otroka ta igra veseli - in ne da je prisiljen vanjo.
Nekoč sem brala knjigo z naslovom Ženske, ki preveč ljubijo (Rodin Norwood). Meni se je zdel naslov zanimiv, izzivalen, toda pomislila sem: ali je mogoče preveč ljubiti? Meni se je zdelo, da ni mogoče preveč imeti rad ... da tisto potem ni več ljubezen ...
Knjigo sem prebrala ... Piše o ženskah, ki so izšle iz družin, kjer je bil oče alkoholik. Kaže, da mala deklica opazuje svoja starša in oceni, da oče pije, ker je mama "taka", mama kriva. In nekje v podzavesti sklene, da ko bo velika, si bo našla podobnega "tipa" in dokazala, da se da drugače.
A ko deklica zraste, najde sorodnega "tipa", vendar večina teh zdaj odraslih deklic nima večje sreče kot njihove mame - če se v sebi ne spremenijo ... sicer delajo tako ali pa podobno, kot so delale njihove mame. Imajo tak vzorec zasajen v sebi.
... videla sem, da vse te zgodbe žensk iz knjige govorijo prav to - vse so dale, vse so naredile za svojega moškega, toda vseeno ni bilo dobrega odnosa, dobrega zakona, vseeno je bilo marsikaj narobe.
Preveč so naredile. Tudi tisto, kar bi moral njihov moški sam.
Ta odnos je vseboval tudi samoponiževanje, prevzemanje krivde ...
Ženske so mislile, da imajo le - čisto preprosto - rade, zelo rade ...
In mislile so in upale, da bo ljubezen rodila vse lepo ...
Pa se ni to dogajalo.
Ljubezen težko zraste iz takih korenin.
Ta odnos je vseboval tudi samoponiževanje, prevzemanje krivde ...
Ženske so mislile, da imajo le - čisto preprosto - rade, zelo rade ...
In mislile so in upale, da bo ljubezen rodila vse lepo ...
Pa se ni to dogajalo.
Ljubezen težko zraste iz takih korenin.
V pravi ljubezni ni poniževanja.
Ponižnost ja, ampak ne poniževanje.
Ne maram besede, da je nekaj nemogoče. Vedno skušam ohranjati upanje, da je vendar vedno še kaj mogoče narediti. Dokler živim, upam. Dokler diham, upam. Diham, dokler upam.
Toda ene stvari so za to nujne. Da "nemogoče" postane "mogoče".
Človek mora iti "vase", se videti v vsem, v stiski, v problemih, v nenavadnih reakcijah, v odzivih sploh ... In ko se celi, se (morda) tudi odnos spreminja, celi, popravlja ...
Ne maram besede, da je nekaj nemogoče. Vedno skušam ohranjati upanje, da je vendar vedno še kaj mogoče narediti. Dokler živim, upam. Dokler diham, upam. Diham, dokler upam.
Toda ene stvari so za to nujne. Da "nemogoče" postane "mogoče".
Človek mora iti "vase", se videti v vsem, v stiski, v problemih, v nenavadnih reakcijah, v odzivih sploh ... In ko se celi, se (morda) tudi odnos spreminja, celi, popravlja ...
...
Najdem neko vzporednico: Ženske,ki preveč ljubijo ... Mame, ki preveč ljubijo ...?
Prav tako je lahko v odnosu starš - otrok "preveč ljubezni", tega, kar morda potem že ni ljubezen.
Včasih starši otroke preveč ljubmo ... delamo namesto njih stvari, ki jih bi lahko sami, jih opravičujemo marsičesa, recimo lenobe, nedelanja nalog, grdega vedenja ... Najdemo vedno opravičila zanje. Zagovarjamo jih, v šolah se včasih zgodi, da kakšen starš apriori zagovarja svojega otroka ... ne da bi sploh vedel, za kaj je šlo ...
Delati neznanske usluge otrokom, češ naj se imajo lepše, kot smo se imeli mi, marsikdaj ni ravno dobrodošlo za otroka ... V resnici lahko mirno vidimo, da večini od nas bistvenih stvari, niti v materialnih pogledih ne, ni manjkalo ...
Lepa primera se mi zdi tista iz Svetega pisma - o obrezovanju dreves, trte ... porežemo tisto, kar ni v redu ... malo obdelamo, oblikujemo mlado rastlino ... Skrben vrtnar, skrben starš bo zelo pazil na vsako drevesce, na vsakega otroka posebej ... vsak je unikat, vsak je individuum ...
Obrezovanje, vzgajanje mora biti - po moje - prilagojeno posamezniku, vsakemu posebej!
Le potem lahko tako drevesce, tak otrok, kljub vsemu in prav zaradi rahlih posegov vase zraste v krasno drevo, ki bo rodilo! V neko prav lastno drevo - in ne le v enega v neskončni vrsti vkalupljencev.
...
K naslovu: preveč ljubezni sploh ni mogoče! Ljubezen je prava mera! In ljubezen ni pretirano razvajanje in popuščanje.
Galerija (6)
Kepa soliVzgoja srcaZavezaKar je Bog združil
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
