Je ljubezen tudi malo posestniška?

Sprašujem se o ljubezni. Kaj, kako, zakaj.
Eni pravijo, da kar vejo. Da ljubezen samo je. Da vse drugo nima pomena, vsa razglabljanja.
Eni pravijo, da ni kaj razmišljati ... da človek - čuti.
Eni se popolnoma zanesejo (se res?) na svoj prav - prav nič jih ne briga, če so morda osamljeni v svojem razmišljanju - no, pravzaprav najbrž ni to sploh razmišljanje, če se človek nepreklicno "odloči", kako je edino "prav" ...

Jaz pa o vsem mogočem razmišljam.
Tudi o tem, kaj je ljubezen.
Tudi o tem, ali je ljubezen res brezpogojna oz. kdaj naj bi bila brezpogojna, je ljubezen predvsem stvar čustev ... meni se pač zdi, da je njen največji del volja, delo ... ne, ne sama čustva, kje pa.
In verjamem, da ljubezen ne želi raniti, prizadeti, vezati nase ...
Toda ali je ljubezen res čisto neposestniška? In kaj to sploh pomeni?
Kaj je pravzaprav to - imeti nekoga rad neposestniško?
Si ga nič "lastiti"?
Kaj to pomeni?
Brezpogojno imeti rad? Vsaj kakšen terapevt pravi, da naj bi bila brezpogojna ljubezen samo med otroki in starši - s strani staršev do otrok! (Sicer pa da je ljubezen pogojna.) Torej starši naj bi imeli brezpogojno radi svoje otroke ... (Sem se pa velikokrat vprašala, kaj je prava starševska ljubezen, če otrok dela nekaj zelo narobe - npr. da jemlje mamila. Poznam konkretni primer, ko so starši vrgli otroka izpod domače strehe ... Danes je v redu z njim, a potreboval je precej let, da je končno šel na "pravo pot". Je bila najboljša možna ljubezen staršev ta, da ga niso več podpirali na noben način, da mu niso nudili več strehe nad glavo? Ne vem. Najbrž pa, vsaj kaže tako.)
In kaj pomeni biti posestniški - v ljubezni?
Ko slišimo, da je nekdo posestniški, praviloma poskočimo, češ to je narobe!
Ampak ... ali ni normalno, da nam ni vseeno, kako je z drugim?
Bi moralo biti človeku vseeno, kaj in kako je z njegovim dragim, bližnjim?
Je ljubezen = dopuščanje svobode - to, da nam je vsaj načelno vseeno za druge - sploh tedaj, ko nas tisti drugi "nekam pošlje"?
Ali je ljubezen to, da drugemu pustimo polno svobodo - in zraven trpimo, ko vidimo, da tisti svobode ne zna živeti ...? Ali pa ko vidimo stvari čisto drugače kot on ... in hkrati z vso gotovostjo vemo, da vidimo prav ...
In zakaj izgube (vseh vrst: ob hudem poslabšanju bolezni, smrti, ločitvah ...) tako bolijo?
Res le zato, ker smo morda posestniški in se nočemo ločiti od tistega, kar je "naše"?
Je res to, kadar nam je strašno hudo ob izgubi, le lastninjenje, posestniškost - ali ni tudi to izraz ljubezni? Resnične, globoke ljubezni?
Pa ljubezen do sozakonca? Je posestniški tisti, ki misli, da je zvestoba pomembna? Ljubezen najlepše uspeva v zavetju, kjer je varno.
Je posestniško želeti si živeti v svobodi, vendar varno?

Zakaj izgube tako bolijo?
Zaradi posestniškosti, lastninjenja - ali zaradi ljubezni, ki bi jo radi dajali, pa je ne moremo ...?