Je darovani organ le kos mesa ali kaj več?

Včasih smo rekli, da je človekova duša v njegovem telesu. Meni se je zdelo razumljivo, da je v vsem telesu. Kako je čutil majhen otrok, ki mu ni bilo všeč, da mu strižejo nohte ali pa lase? Kot da gre nekaj njega stran ...
Kako čuti npr. človek, ki mu odrežejo nogo - zaradi bolezni, poškodbe? Pravijo, da marsikdaj človeka, ki nima več kakšnega uda, tisti ud še vedno boli (fantomska bolečina, najpogosteje traja do enega leta, včasih pa dlje).

In kako je, če nekdo dobi "nov", darovan organ?
Slišala sem, da človek, ki dobi novo ledvico, postane hvaležen ... Prejme hvaležnost z ledvico vred ali pa se hvaležnost rodi ob spoznanju, da mu je darovalec omogočil preživetje in dokaj normalno življenje sploh?
Take misli me obhajajo ob srečanju s tem, kako so se nekateri prejemniki darovalčevega organa spremenili.
Omenjala sem že filmsko zgodbo o človeku, ki je po prejemu novega srca postal zelo drugačen človek. Tedaj, ob filmu, še nisem bila prepričana, če je to sploh mogoče - in sem se spraševala, če je to le filmska zgodba ali pa je kaj več.
A potem sem brala intervju z nekim srčnim kirurgom, ki je potrdil, da se res človek, ki dobi novo srce, spremeni. Da sprejme vase tudi značilnosti človeka, katerega srce je dobil.
Kako je to mogoče? Kaj je tisto, kar naredi, da je nek organ več kot samo kos mesa, živcev, žil ...? Je v njem duša? Ali kaj je tisto, kar določa spremembe v prejemniku?
V Auri (junij 2005) sem brala zanimive zgodbe, ki potrjujejo povezanost darovalca organa in prejemnika. Tako recimo si je neka Američanka takoj po operaciji zaželela piti pivo, čeprav je bila prej stroga abstinentka. Začela se je navduševati nad "hitro hrano", čeprav je prej ni marala oz. ni imela nobenega mnenja o njej. Namesto njej tako priljubljene klasične glasbe je zdaj poslušala rap. V Ameriki v glavnem (lahko z)vedo prejemniki organa, kdo je bil darovalec. In ta gospa je poiskala družino svojega darovalca - in vsa pretresena izvedela, da je ta človek, ki je umrl v prometni nesreči in katerega srce je dobila, rad pil pivo, jedel "hitro hrano" in poslušal rap.

Medicina se je po presaditvi organov v glavnem usmerila na iskanje in proučevanje telesnih posledic transplantacije, dolgo pa skoraj nič na psihične spremembe, ki se dogajajo ob presaditvi organa.
Šele pred nekaj več kot 10 leti so začeli raziskovati spremembe v življenju ljudi po tem, ko prejmejo darovan organ. Ugotovili so, da imajo prejemniki srca pogosto občutek, da oni niso več oni. Včasih imajo celo občutek, da sta v njihovem telesu zdaj dva človeka - midva. Teh občutij, da človek ni več sam, da sta dva, je menda veliko, po enih študijah do 30 %, morda pa je realno celo več, saj mnogi ljudje o teh občutjih ne govorijo, da jih ne bi imeli za čudake ali celo za duševne bolnike.
Kar se tiče podobnosti prejemnika z darovalcem (npr. glede lastnosti, ki jih prej prejemnik ni imel, po operaciji jih pa ima), seveda najbolj opazimo tiste lastnosti in druge značilnosti, ki jih prejemnik prej zagotovo ni imel, po operaciji se pa kažejo.
Torej bi morda ne opazili nič posebnega, če bi bila darovalec in prejemnik v raznih lastnostih, navadah silno podobna. Če bi prejemnica v primeru zgoraj tudi pred operacijo rada pila pivo in poslušala rap, bi morda ne začutila teh sprememb tako zelo izrazito. Pa čeprav bi morda vseeno čutila, kot da je v njenem telesu še nekdo drug.
Precej ljudi je z gotovostjo povedalo od dve do pet stvari, ki jih po presaditvi organa doživlja drugače, kot so jih prej - in za katere je potem dr. Paul Pearsall poizvedoval v družinah darovalca - in ugotovil, da so bile to značilnosti darovalca!
8-letna deklica je dobila srce 18-letnega fanta. Prej ni kazala nagnjenosti do glasbe, potem je začela skladati.
Mladenič, ki je dobil srce utopljenega otroka, je dobil tudi nerazumljiv strah pred vodo.
Neka ženska je po operaciji srca tožila o hudih bolečinah v hrbtenici, vse preiskave so govorile, da ni s hrbtenico nič narobe. A ko se je povezala z družino v prometni nesreči umrlega fanta, katerega srce je dobila, je zvedela, da je avto zapeljal čez hrbtenico tega fanta prav na mestu, kjer je njo bolelo.
Posebno zanimiv je primer 10-letne deklice, ki je dobila srce umorjene deklice. Od operacije naprej je imela deklica hude nočne more, tako hude, da so starši iskali psihološko pomoč zanjo. Med zdravljenjem je deklica podrobno poročala o svojih morah - o tem, kako jo nekdo ubija. Njeno poročanje je bilo tako pristno, da je psihologinja obvestila policijo; na podlagi dekličinih poročil so našli morilca umorjene deklice.
Kaže, da se v organih shranijo spomini. Prof. Gary Schwartz z univerze v Arizoni pravi, da je ključ do uganke prav srce. Srce je od vseh organov najmočnejši generator elektromagnetne energije. Iz srca izhaja tok z napetostjo 5.000 milivoltov, iz možganov pa od 100 do 140 milivoltov. Energija srca bi lahko dajala svetlobo majhne žarnice.
Magnetno polje srca je 5.000 krat močnejše od magnetnega polja možganov. Z občutljivimi napravami moremo zaznati magnetno polje srca celo 30 do 40 metrov daleč!
Energija srca potuje po vsem telesu in nosi s seboj vse informacije, ki jih potem prevzame vsak organ. In z darovanim organom gre spomin telesnih celic naprej v prejemnikovo telo.
Nevrotransmiterje, kemične snovi v možganih, so našli v možganih in v srcu. To govori o neposredni nevrokemični in elektrokemični komunikaciji, torej o več kot le nevrološki povezavi.
Torej se misli, občutki, strahovi, sanje ne nahajajo le v možganih, temveč tudi v srcu. In v srcu se vse to shrani, hkrati pa prenese tudi po telesu v vse druge celice.
Torej je srce veliko več kot le mišica, ki poganja kri po telesu!

Ob tem, kar dokazujejo primeri prejemnikov src darovalcev, ko so se v mnogih primerih čutili druge, drugačne, spremenjene, razmišljam o tem, da se včasih človek tako zelo spremeni zaradi hudih preizkušenj, da postane tako drugačen, kot bi dobil novo srce.
Sprašujem se, kdo pravzaprav sem jaz, kdo je neka oseba, kdo je nek človek. Kdaj je človek res ON, kdaj je res pristen človek.
Nov organ - nov človek?

...

Razmišljanje po krvodajalski akciji
Darovanje krvi in organov

Pomagala sem si tudi z virom: Aura, junij 2005