Jaz imam pa tako lepo obleko ... kaj pa, če je strupena?
Večina ljudi je vsaj do neke mere pozornih na to, kako bodo živeli, da bodo ostali zdravi ali ozdraveli. Vendar je večina verjetno v zvezi s tem najbolj po
Večina ljudi je vsaj do neke mere pozornih na to, kako bodo živeli, da bodo ostali zdravi ali ozdraveli. Vendar je večina verjetno v zvezi s tem najbolj pozorna na hrano, potem na kozmetiko in čistila, pa morda na vpliv duševnosti na telo (pozitivne misli in podobno), pozorni so ljudje tudi na širše okolje, večina pa ni prav nič ali skoraj nič pozorna na obleko in obutev.
Jaz osebno vedno gledam, da bi bila obleka iz naravnih materialov, še najraje imam bombaž in tudi volno; volna včasih "pika" - trpljenja ovc tukaj ne bi omenjala, ker so lahko postrižene prav lepo in tedaj, ko jih s kratko volno ne zebe, a če že omenjamo trpljenje ovc v zvezi s tem, ko jih strižejo, potem je še bolj potrebno omeniti trpljenje sviloprejk v zvezi s pridelavo svile. Sviloprejke namreč "umrejo za svilo".
"Za 1 kg svile je potrebno 2,5 - 4 kg suhih kokonov. Bube morajo najprej ubiti s segrevanjem. Nato s paličkami lovijo niti in jih s pomocjo strojev odvijejo od kokonov," piše na tej strani: Pot okrog sveta - Od sviloprejke do kravate. Preberite, so pa tudi zelo nazorne fotografije.)
Lan je prijetno hladen poleti, ni ga pa lahko zlikati. Konoplje kot obleke ne poznam kaj dosti, velja pa, da je udobna in trpežna, kar dokazuje tudi razna "platnena" obutev (angleška beseda za platno "canvas" izvira iz latinske besede za konopljo - cannabis).
Tudi z viskozo sem zadovoljna - oz. bila zadovoljna - kajti zdaj berem o tem, kako v proizvodnji viskoze (iz celuloze, ostankov pri predelavi bombaža) uporabljajo ogromno strupenih kemikalij. Viskozo oz. postopek izdelave so leta 1892 odkrili britanski znanstveniki Cross, Bevan in Beadle. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je viskoza skoraj izpodrinila bombaž. Gladka je in mehka, ohranja lastnost bombaža: vpojnost - no, danes pa so postale vse nevarnejše kemikalije, ki jih uporabljajo med postopkom izdelave.
Žal veliko kupcev pri nakupovanju ni pozorna na izvor izdelka, ki ga kupujejo, prav tako ne na sestavo. V glavnem s(m)o ljudje najbolj pozorni na "lepoto", barve, kroj, ceno.
Jaz osebno vedno gledam, da bi bila obleka iz naravnih materialov, še najraje imam bombaž in tudi volno; volna včasih "pika" - trpljenja ovc tukaj ne bi omenjala, ker so lahko postrižene prav lepo in tedaj, ko jih s kratko volno ne zebe, a če že omenjamo trpljenje ovc v zvezi s tem, ko jih strižejo, potem je še bolj potrebno omeniti trpljenje sviloprejk v zvezi s pridelavo svile. Sviloprejke namreč "umrejo za svilo".
"Za 1 kg svile je potrebno 2,5 - 4 kg suhih kokonov. Bube morajo najprej ubiti s segrevanjem. Nato s paličkami lovijo niti in jih s pomocjo strojev odvijejo od kokonov," piše na tej strani: Pot okrog sveta - Od sviloprejke do kravate. Preberite, so pa tudi zelo nazorne fotografije.)
Lan je prijetno hladen poleti, ni ga pa lahko zlikati. Konoplje kot obleke ne poznam kaj dosti, velja pa, da je udobna in trpežna, kar dokazuje tudi razna "platnena" obutev (angleška beseda za platno "canvas" izvira iz latinske besede za konopljo - cannabis).
Tudi z viskozo sem zadovoljna - oz. bila zadovoljna - kajti zdaj berem o tem, kako v proizvodnji viskoze (iz celuloze, ostankov pri predelavi bombaža) uporabljajo ogromno strupenih kemikalij. Viskozo oz. postopek izdelave so leta 1892 odkrili britanski znanstveniki Cross, Bevan in Beadle. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je viskoza skoraj izpodrinila bombaž. Gladka je in mehka, ohranja lastnost bombaža: vpojnost - no, danes pa so postale vse nevarnejše kemikalije, ki jih uporabljajo med postopkom izdelave.
Žal veliko kupcev pri nakupovanju ni pozorna na izvor izdelka, ki ga kupujejo, prav tako ne na sestavo. V glavnem s(m)o ljudje najbolj pozorni na "lepoto", barve, kroj, ceno.
No, zame je vsekakor najboljši bombaž. Vedno preverim, iz česa je neko blago.
Vendar ni dovolj, da so izdelki iz bombaža, potrebno je, da je obleka iz bio-ekološko pridelanega bombaža in da je barvana z naravnimi barvili (na bazi vode in ne z AZO barvili).
Vendar ni dovolj, da so izdelki iz bombaža, potrebno je, da je obleka iz bio-ekološko pridelanega bombaža in da je barvana z naravnimi barvili (na bazi vode in ne z AZO barvili).
A kako bomo vedeli, če je iz bio in ekološkega bombaža? Se lahko zanesemo na to, če na etiketi, ki je priložena izdelku, to piše? ... Hmmm? (Jaz ponavadi verjamem, se pa velikokrat srečam tudi z dvomom - od tedaj naprej, ko smo pred veliko leti kupovali "bio" žito, potem pa zvedeli, da je tisti "prodajalec" nekje kupil čisto "navadno" žito in ga prodajal kot "bio".)
So pa verjetno ti izdelki ponavadi izredno dragi ... (Tukaj je ena naša, slovenska stran: Eko oblačila tudi v Sloveniji.)
Kolikokrat se vprašamo, kako pride obleka v trgovino?
Ko kdo kupuje bolj ali manj poceni gore luštnih "capic", morda razmišlja, kako s tem rešuje tretji svet, reveže, ki delajo na tekočih trakih v nemogočih pogojih in za skoraj nič denarja. O tem pripoveduje tudi knjiga Made in Vietnam. Razmišlja, kako tem revnim ljudem pomaga zaslužiti njihovo mizerno, a trdo prigarano plačo.
Malokdo se pa zaveda, kaj vse kupuje(mo) s temi oblačili.
Pri nas in v Evropi sploh je kar stroga zakonodaja v zvezi s tekstilnimi izdelki, prav tako je dokaj dobro urejeno tudi v Afriki, medtem ko je v Aziji večina tega brez pravega nadzora, zakoni so nejasni ali celo neobstoječi.
Torej, kako v Aziji zrasteta bombaž in lan?
Večinoma so semena gensko spremenjena, da imajo rastline več cvetov in s posledično več pridelka in več zaslužka. Semena so lahko tako spremenjena, da rastlina, ki zraste iz teh semen, ne rodi dobrih semen za naprej, kar pomeni, da morajo kmetje obvezno kupiti novo seme. Tako mali kmetje lahko celo propadejo.
Rastoče rastline so deležne škropljenja s pesticidi (herbicidi, insekticidi, fungicidi ...), gnojene pa so z umetnimi gnojili - z namenom, da bi bila rodnost maksimalna. Te kemikalije so - dokazano - vzrok različnih vrst raka, težav dihali, okvar živčevja.
Bombaž je na svetu najbolj "špricana" rastlina, zaradi tega zbolevajo tudi ljudje v vaseh, ki so blizu bombažnim poljem, prav tako trpijo škodo mnoge živali in talna voda.
Ljudje, ki zbolijo, pogosto svoje obolevnosti ne pripisujejo delu na polju ali življenju v bližini teh polj.
Kar pri predelavi bombaža ostane, dajejo domačim živali za hrano, uporabijo za polnjenje vzmetnic pa tudi za ženske tampone in vložke.
Ko (v Aziji) bombaž predelujejo, uporabljajo vse mogoče kemikalije, ki naj bi oprale, očistile, obogatile bombaž in ga zavarovale pred gnilobo, plesnijo, mečkanjem ...
To skušajo doseči z dodatki, ki so v glavnem toksični za živa bitja, ti dodatki so: silikoni, težke kovine, petrolejske spojine, amonijak, formaldehidi, močni mehčalci, težke kovine, TCEP, TCPP, TBHP, in še nekaj drugih spojin, ki preprečujejo gorenje organskih materialov in tudi zelo škodujejo človeški koži, dihalnim potem in organizmu na splošno.
Gotovo je vsem jasno, da če imamo še tako bio pridelano blago, ne bo dobro, če bo obarvano s strupenimi barvili in belili. V Evropi in Afriki so poostrili nadzor nad količino kemikalij, ki jih uporabijo pri barvanju tkanin, medtem ko v Aziji v nekontrolirani količini uporabljajo formaldahide, spojine, ki povzročajo mutacijo in genotoksičnost živih organizmov.
Rastoče rastline so deležne škropljenja s pesticidi (herbicidi, insekticidi, fungicidi ...), gnojene pa so z umetnimi gnojili - z namenom, da bi bila rodnost maksimalna. Te kemikalije so - dokazano - vzrok različnih vrst raka, težav dihali, okvar živčevja.
Bombaž je na svetu najbolj "špricana" rastlina, zaradi tega zbolevajo tudi ljudje v vaseh, ki so blizu bombažnim poljem, prav tako trpijo škodo mnoge živali in talna voda.
Ljudje, ki zbolijo, pogosto svoje obolevnosti ne pripisujejo delu na polju ali življenju v bližini teh polj.
Kar pri predelavi bombaža ostane, dajejo domačim živali za hrano, uporabijo za polnjenje vzmetnic pa tudi za ženske tampone in vložke.
Ko (v Aziji) bombaž predelujejo, uporabljajo vse mogoče kemikalije, ki naj bi oprale, očistile, obogatile bombaž in ga zavarovale pred gnilobo, plesnijo, mečkanjem ...
To skušajo doseči z dodatki, ki so v glavnem toksični za živa bitja, ti dodatki so: silikoni, težke kovine, petrolejske spojine, amonijak, formaldehidi, močni mehčalci, težke kovine, TCEP, TCPP, TBHP, in še nekaj drugih spojin, ki preprečujejo gorenje organskih materialov in tudi zelo škodujejo človeški koži, dihalnim potem in organizmu na splošno.
Gotovo je vsem jasno, da če imamo še tako bio pridelano blago, ne bo dobro, če bo obarvano s strupenimi barvili in belili. V Evropi in Afriki so poostrili nadzor nad količino kemikalij, ki jih uporabijo pri barvanju tkanin, medtem ko v Aziji v nekontrolirani količini uporabljajo formaldahide, spojine, ki povzročajo mutacijo in genotoksičnost živih organizmov.
Posledice tega - pri zaposlenih v tekstilnih tovarnah -, so: astma, alergije, draženja dihalnih organov ali kože ter različne vrste raka. Nezdravo je tudi beljenje blaga z natrijevim hipokloritom, perborati, perkarbonati, peracetatskimi kislinami in hidrogen peroksidi, ki sicer niso strupeni, ampak v velikih odmerkih zelo dražijo. Te spojine so v Evropi prepovedane ali so uporabe zelo dozirane.
Še posebej so nevarna barvila (AZO), ki jih ni mogoče sprati z navadno vodo, ki vsebujejo benzidine, naftalmine, amino nirotulene, dimentolmethilbenzidine ... Nekatere spojine izmed teh so označene kot kancerogene za ljudi, vendar so še vedno žal splošno uporabljane pri procesih barvanja tekstila v nerazvitih delih sveta, medtem ko so v Evropi večinoma kontrolirane.
Te spojine so nevarne tako človeku kot tudi naravi, zalogam naše pitne vode, živalim.
Te spojine so nevarne tako človeku kot tudi naravi, zalogam naše pitne vode, živalim.
In kako pripotujejo oblačila iz Azije v Evropo?
Najprej jih shranijo v ogromnih paketih (po milijon nekih določenih izdelkov) v skladiščih. Zaščitijo jih v glavnem z raznimi spojinami, konzervansi, proti plesni, mikrobom in da jih ne napadejo podgane, miši. Potem oblačila potujejo v kontejnerjih tedne in tedne po vsem svetu.
Najbolj nevarne dodane kemikalije že med tkanjem in procesi barvanja in beljenja so dimetilformaldahidi, PCP, fenol, krorirani parafini, trifosfati, cinkove soli, razni encimi, nikljeve spojine, krom, kadmium. Nevarna zaščita in konzervansi so klorofenoli, naftalin in tako naprej. Na srečo so v Evropi velike količine vseh teh kemikalij prepovedane, žal pa je večkrat kontrola nemogoča - zaradi masivne dostave izdelkov.
Poleg tega je zelo žalostno to, da bi se mi, Evropejci, zaščitili pred strupi, ki jih uporabljajo Azijci - in zaradi njih utrpijo marsikdaj hudo škodo, tako oni sami kot tudi njihovo okolje. In če je zemlja v nekem delu sveta zelo zastrupljena, je to škoda za ves svet, ne samo za neko konkretno državo.
Poleg tega je zelo žalostno to, da bi se mi, Evropejci, zaščitili pred strupi, ki jih uporabljajo Azijci - in zaradi njih utrpijo marsikdaj hudo škodo, tako oni sami kot tudi njihovo okolje. In če je zemlja v nekem delu sveta zelo zastrupljena, je to škoda za ves svet, ne samo za neko konkretno državo.
In potem končno pripotuje obleka in obutev do naših trgovin.
V raznih trgovinah lahko kupimo razne tekstilne izdelke, igrače in še kaj zelo ugodno, tako, da se samo čudimo, kako je poceni.
Vendar ... Mogoče si naredimo več škode kot dobrega?
Slišala sem, da če v trgovini nova oblačila smrdijo po kemikalijah, se je najbolje obrniti in oditi drugam. Večina slovenskih tekstilnih izdelkov vsebuje "varne" doze prej omenjenih kemikalij, mehčalcev, belil - te zadeve so pri nas kontrolirane - z enim pranjem v hladni vodi večino tega lahko speremo.
Ampak to gre potem v vodo ... Žal. Strupa potem morda v obleki ni, a je nekje kljub vsemu. V okolici, v vodi ...? Saj se najbrž ne izniči, če ga speremo z vodo? Neizmerno bolj je vse na svetu povezano, kot sem si pred leti, desetletji mislila ...
Koliko pomagamo revnim družinam v Aziji, če kupujemo izdelke, narejene v nemogočih razmerah in celo z otroškimi rokami? Bilo bi konkretneje, če bi dajali prednost našim izdelkom, slovenskim, temu, kar pridela, naredi sosed ... Bi s podporo "naših" konkretno pomagali k lepšemu svetu?
Zanimivo bi bilo ugotoviti, kako v resnici potrebujemo malo obleke ... kako zelo bi lahko v marsičem popreprostili svoje življenje ...
Vendar ... Mogoče si naredimo več škode kot dobrega?
Slišala sem, da če v trgovini nova oblačila smrdijo po kemikalijah, se je najbolje obrniti in oditi drugam. Večina slovenskih tekstilnih izdelkov vsebuje "varne" doze prej omenjenih kemikalij, mehčalcev, belil - te zadeve so pri nas kontrolirane - z enim pranjem v hladni vodi večino tega lahko speremo.
Ampak to gre potem v vodo ... Žal. Strupa potem morda v obleki ni, a je nekje kljub vsemu. V okolici, v vodi ...? Saj se najbrž ne izniči, če ga speremo z vodo? Neizmerno bolj je vse na svetu povezano, kot sem si pred leti, desetletji mislila ...
Koliko pomagamo revnim družinam v Aziji, če kupujemo izdelke, narejene v nemogočih razmerah in celo z otroškimi rokami? Bilo bi konkretneje, če bi dajali prednost našim izdelkom, slovenskim, temu, kar pridela, naredi sosed ... Bi s podporo "naših" konkretno pomagali k lepšemu svetu?
Zanimivo bi bilo ugotoviti, kako v resnici potrebujemo malo obleke ... kako zelo bi lahko v marsičem popreprostili svoje življenje ...
S stališča kemikalij je dostikrat bolje nositi staro sprano obleko kot novo, živih izrazitih barv (recimo izrazito črna barva je menda zelo strupena, saj naravne čisto črne barve sploh ni) in polno bolj ali manj skritih strupov.
http://www.bodieko.si/zakaj-je-moja-nova-obleka-tako-cudovito-strupena
http://misterijislovenija.blogspot.com/2013/04/konopljo-ze-dolgo-casa-uporabljajo-za.html
http://www.bodieko.si/prava-eko-oblacila-tudi-v-sloveniji
Galerija (1)
Flaška strupaMati ZemljaPreslanoLjudje med seboj
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
