Jaslice v srcu ... ali jih pa ni ...

Božič.

Spomini? Mraz, mah, papirnate jaslice na polički v kotu tako visoko, da nisem veliko videla ... bolj slutila. Kako sem občudovala tiste papirnate jaslice.

In leta so tekla ... doživela sem veliko božičev, sprva so bili tisti, ko smo tudi na ta dan sedeli v šolskih klopeh. K polnočnici nisem jaz skoraj nikoli šla, naša družina je v eno smer pešačila 2 uri, tako bi morala za polnočnico biti pokonci velik del noči, ob 5.30 sem pa vstajala že za v šolo.

Tudi kasneje nisem hodila k polnočnici, enostavno me ne vleče. :)

Sem pa v letih svojega življenja vnašala v božič različne vsebine.

Vse bolj jasno mi je postajalo, da je to praznik rojstva luči, preproščine, skromnosti, ljubezni ... Upanja. Miline.

Čisto tako preprosto. Niti mah ni potreben ... po moje ... Mah vidim najraje zunaj po skalah, po gozdovih ... (Tako da me sploh ne prizadenejo kakšne odbredbe glede omejevanja nabiranja mahu.) Pravzaprav so glavne jaslice v srcu ... ali jih pa ni ...

V srce more Otroka sprejeti vsak človek ... samo zelo zelo mora hrepeneti in ne pozabiti odpreti vratc srca!

Ja, božič je znotraj, je v srcu.

Tako preprosto je to, preprosto in veličastno hkrati ....

Ujela sem, kaj pravi papež Frančišek. Tole:

"Božič nam govori o nežnosti in upanju. Bog nas želi srečati in nam govori dvoje. Prvo je: Imejte upanje! Bog vedno odpre vrata in jih nikoli ne zapre. In drugo je: Ne bojte se nežnosti. Kadar kristjani pozabijo na upanje in nežnost, postanejo hladna Cerkev, ki ne ve, kam naprej, ki lahko zapade v ideologije in posvetnost. Preprostost Boga pa ti pravi: pojdi naprej, tvoj oče sem, ki te nežno boža."

(papež Frančišek)

Joj, kako res: kadar ljudje pozabijo (pozabimo?) na upanje in nežnost, tedaj je Cerkev mrzla.

Tedaj se gremo pravila, predpise, trde obrazce, pravičniškost ... ljubezni pa ni ...

Sodbe se rojevajo, kamni se kar sami znajdejo v rokah ... Včasih se človeku celo zdi, da ubija po božji volji ...

Ampak Jezus se je rodil - preprostemu dekletu s čistim srcem - prav zato, da bi ubogi prejeli rešenje ...

Zase vem, da sem uboga ...

P.S.: Čeprav mi moj najbližji dostikrat omenja moj napuh, le-tega morda vendar ni toliko, da ne bi videla svoje ubogosti ...

Če bi imela pogoje, bi delala takele igre z otroki!

...

Vsem vse dobro, miru v srcih!