Jaslice - nekoč in danes

Doslej sem videla že mnogo jaslic, vseh vrst jaslic. Tudi na razstavi jaslic sem bila. Kakšne jaslice so velike, druge majhne. Kakšne so zelo skromne, druge čisto nasprotje, kakšne se mi zdijo celo kičaste.
A naj so kakršne koli, se mi zdi najbolj pomembno, kaj začutim/o ob njih.
Velikokrat sem razmišljala, kako v velikih jaslicah v cerkvah razpostavijo Marijo, Jezusa in Jožefa vsakega na svoje mesto. Pa vendar bi bilo najbolj logično, da sta Marija in Jezus tesno skupaj! Marija po porodu bi prav lahko ležala in dojila Jezuščka. Ne pa klečala pred njim. Klečeča Marija in Jožef dasta misliti, da gre za simboličen prikaz tistega dogodka, torej klečanje Jožefa in Marije pred Detetom gotovo pomeni spoštovanje Svetega, rojenega iz nje. A kljub vsemu so meni - zaenkrat - najbližje konkretne "človeške" jaslice!
Ko jaz rišem jaslice ali jih oblikujem iz gline, so vedno znova takele: Sveta družina tesno skupaj! Tiščijo se, grejejo se. In Jezušček ni nag. Če je bilo mrzlo, res ne razumem, zakaj bi bilo Dete nago. Morda zaradi simbolike - ko je Bog sam izročen v človeške roke ... Nag, nebogljen, človek.
V mojih jaslicah Marija leži in stiska k sebi Jezuščka, Jožef ju varuje. Ali pa Marija sedi in tesno objema Malega, Jožef pa objema oba.
Ja, samo tako si morem predstavljati tisto betlehemsko noč in sveto Družino. Biti tesno skupaj.