Janez Bosko: Bodi kot ptiček!

Prebrala sem zanimivo misel:

Bodi kot ptiček, ki čuti, kako se trese veja, na kateri sedi,

pa vendar poje naprej, ker ve, da ima krila!

(misel Janeza Boska.)

Kako mi je tale misel všeč!

In kdo je Janez Bosko? Je med meni najbolj prepričljivimi svetniki, kajti resnično se je zavzemal za najbolj uboge, za otroke na ulici, za na vse načine lačno mladino, telesno in duhovno.

........

Na današnji dan je v koledarju zapisano: Janez, Janez Bosko. Kdo je ta moški, zakaj je vreden tega, da je zapisan v koledarju, tega, da ga imamo za svetega?
Rodil se je v vasici Becchi blizu Turina v Piemontu 16. avgusta 1815. Mati ga je vzgajala v veri in po evangeljskih načelih.
Pri devetih letih je imel sanje, ki so mu razodele, da se bo posvetil vzgoji mladine. (Sanje.)

Živel je v veliki revščini, učil se je v nikakršnih pogojih, celo v mrzlem hlevu.
Leta 1841 je postal duhovnik.
Mene Janez Bosko najbolj navdušuje s tem, ker je videl konkretne potrebe tistega časa, tistih ljudi ob sebi, posebno mladine. Bilo je veliko mladih, ki niso imeli kaj početi, bili so na cesti in skrajno revni, brez dela, brez vzgoje, brez vsega.
On je naredil vse za njihovo življenje, za preživetje, za vzgojo, poskrbel je za delo, za molitev, za igro (bil je velik telovadec, spreten, igro je prav tako poudarjal kot delo in molitev).
Ustanovil je oratorij, tam je zbiral mladino, fante. (In v teh časih imamo oratorije, počitnice za otroke, ki jih - se mi zdi - pripravljajo v glavnem Boskovi duhovni potomci. Potem se pa razširi marsikam! Dva moja zapisa: Odpri oči!, Momo. )

Živel je s fanti, ki niso imeli doma - kar meni pomeni nekaj zelo velikega. Lažje je nekaj dati in se potem zapreti spet za svoja varna vrata. On se ni zaprl, fante je sprejemal k sebi, v svoje naročje, v svoj dom, vse jim je dal, kar je imel. Pri tem mu je tudi pomagala mama, ki ga je polno podpirala pri njegovem delu.
Pripravil je kraj, kjer je začel fante s ceste zbirati in jih učiti: ne samo verskih resnic, ampak tudi brati, pisati, računati; zanje je odprl najprej večerne šole, pozneje pa prave šole, kjer so se lahko izučili kake obrti (krojaštvo, zidarstvo, tiskarstvo) in dobili delo pri raznih mojstrih.
Posebno zaupanje je imel v Marijo Pomočnico (da ne bo pripomb, da je verjel v kip, to je pač le podoba Marije Pomočnice!), vedno se je zanašal, da bo pomagala, ko je izčrpal že vse druge (svoje) moči. V Ljubljani na Rakovniku je romarska cerkev Marije Pomočnice.
Znane so zgodbe iz njegovega življenja, ko se je čudežno rešil, imel je namreč tudi velike sovražnike, saj je s svojim socialnim čutom motil bogataše (odkrito je govoril proti izkoriščanju delavcev).