Iva Prochazkova: Goli
Roman, v katerem se prepletajo življenjske zgodbe petih mladih ljudi, "golih"
Verjetno je "najbolj glavna" oseba Silva, zelo posebno dekle, ki se najraje "šola" v naravi in ogromno manjka v šoli (brez "pravih" opravičil, potepa se po gorah, izjemno rada plava, v "umazani" vodi = neklorirani - če je le mogoče, plava gola; tudi v zelo mrzlih rekah ...), tako da jo posledično mečejo iz šol. Njena starša se imata rada, vendar živita vsak zase, mama v Berlinu, oče na samoti v češki vasi, svojo hčerko pa precej dobro sprejemata in dokaj razumeta.
Filip je sošolec, eden redkih, ki Silvo sprejema, je vanjo tudi zaljubljen, vendar je precej "štorast" pri ljubezenski izjavi. Kasneje, ko spozna in vzljubi Bereniko, postane naravovarstvenik.
S Silvo je povezan tudi Niklas, njej prijatelj iz otroštva, praktično edini, s katerim se je Silva kot deklica veliko preigrala in ki se je znal igrati na tak način, ki ga je plaha samosvoja deklica zmogla. Ta fant se naenkrat zaljubi v Evito, s katero zaide v svet narkomanije. Čuti se odgovornega za Kraljico, kakor imenuje Evito, zelo ga skrbi zanjo, ko opazi vbode igel ...
Evita je zadrogirana, popolnoma zasvojena, vse je pripravljena narediti (velik znesek ukrade iz blagajne v trgovini, kjer Niklas dela in šef potem obdolži Niklasa, ki zato izgubi službo, denar pa vrne tako, da okrade svojo mamo), da bi prišla na nek sanjski cilj, nekam, kar sluti v sebi.
Ko je Silva pri mami v Berlinu, spozna soseda Robina, ki je globok in odgovoren fant, čutiti pa je, da nosi neko breme, zaradi katerega se včasih zelo na hitro zapre vase. Tudi sicer deluje nekako previden, na preži. Dokler ...
Silva rešuje potepuškega psa, za katerega se ugotovi, da je v resnici kojot in ker se zanj zboji (policija pride na dom s kletko), ji Robin pomaga odpeljati kojota v bolj oddaljeno in divjo naravo, da bi mogoče mogel sam preživeti ...
In ko spustita kojota v svobodo, zmore Robin odpreti svoje srce.
Zgodba je napisana zelo tenkočutno, moremo se brez sojenja približati tem mladim, doraščajočim, občutljivim, "golim" ljudem, jih začutiti ...
Zelo se me dotakne tudi Evita, zasvojenka. Ob taki in podobni ("sporni", težki) tematiki se ponavadi vprašam, ali branje knjige ali gledanje filma s tako tematiko pomaga mladim, da lažje rečejo drogi "ne" ali pa jih še bolj potegne vanjo.
Vem, da so nekateri bralci rekli, da jih je zgodba Mi otroci s postaje Zoo potegnila v poizkušanje vsega tega in ne odbila od droge.
Vem, da so tudi nekateri rekli, da ko so npr. po šolah predstavljali mamila in vse v zvezi z njimi - z namenom, da bi mladino odvrnili od nje - pa jih je prav to potegnilo "noter"(vsaj tako so rekli - izgovor?) - kakšnega firbec, ko je vedel malo več, kakšnega to, da dokaže, koliko zmore in se vendar ne zasvoji ...
Kaj je res, ne vem.
Vsekakor na človeka, kot sem jaz, deluje vsebina knjige Goli tako, da me je strah mamil, strah za mlade in manj mlade (vem za ne ravno mlado zasvojeno osebo), ki s tem eksperimentirajo zaradi takih in drugačnih razlogov ... Zdi se mi realno predstavljena ta plat življenja, jasno govori o tem, kako človeka vleče, vleče, kako vidi samo cilj, kako zaradi tega lahko postane odvisnik grob, nepredvidljiv, preračunaljiv ...
Evita sama vidi precej dobro samo sebe, vpraša se, če je naredila ona kaj dobrega svojemu fantu ali le on njej - in ne najde sebi v prid nič dobrega ... a kljub vsemu jo žene nepotešenost dalje ... preko vsega.
Pogovor med Silvo in Robinom:
"Dobro plavaš."
"Dan in noč bi bila lahko v vodi."
"In kaj te ovira?"
"Danes mora biti vse v mejah zmernosti, še nisi opazil? Takoj ko prekoračiš splošno priznano mero, že pravijo, da nimaš več vseh kolesc v glavi."
"Če bi se pripravljala na prvenstvo v plavanju, s trenerjem in štoparico, bi me vsi podpirali. V šoli bi z veseljem prenašali moje izostanke in bili bi ponosni na mojo medaljo, če bi si jo priborila. Ampak plavanje kar tako? Neumnost! Jasen znak, da nisem čista!"
Telefonski pogovor med Silvo in očetom:
"Mislim, da to ni dobra ideja, Silva. Kaj naj počnem s psom?"
"Isto kot brez njega."
"Omejil bi me pri svobodi gibanja."
"Ravno nasprotno, vsak dan boš šel z njim na sprehod."
"Zato pa lahko na potovanja kar pozabim."
"Očka, kdaj si nazadnje kam šel?"
"Takoj ko bom končal knjigo, bi rad dvignil sidro in se šel potepat po svetu. Saj ne morem večno ostati v tem gnezdu."
"In kdaj bo tvoja knjiga končana?"
"Dobro vprašanje! Saj veš, kako počasi napreduje. Odkar si v Berlinu, še dveh strani nisem napisal."
"Pes ti bo pomagal. Vidi se mu, kako je inteligenten."
"Kakšen pa je?"
"Pisan. Glava in hrbet rjavkasto rdeča, trebuh bel, rep in boki peplnato sivi s črnimi progami. Smešna ušesa. Na mobilniku imam njegovo fotografijo. Poslala ti jo bom. /.../ Povodec sem mu že kupila. Lahko ga pritrdiš ..."
"Nikar mi ne govori, kam lahko pritrdim povodec! Saj sploh še nisem rekel, da ga bom vzel."
"Gol je očka."
"Kaj je?"
"Gol. V puberteti je. Ni si še naložil dovolj plasti. Potrebuje nekoga, ki mu lahko zaupa. Razen tebe mi nihče ni prišel na misel."
"Bom premislil."
"Medtem ti bom poslala fotografijo, da se boš lahko počasi navadil nanj."
Pogovor med Niklasom in Evito:
"Pa kaj?!" Iztrgala se mi je. "Hotela sem pač poskusiti!" /.../
"Mislil sem, da drug pred drugim nič ne skrivava ... Da vse počneva skupaj!"
Ustavila se je.
"Kaj pravzaprav hočeš? Bi tudi ti rad poskusil ali kaj?" V obraz so mi strmela temna stekla njenih očal.
"Pravzaprav ne. Hočem, da nehaš. Narediva premor, kaj praviš? Predaleč sva šla."
Zadnji čas me je bilo strah. Ne samo zaradi Evite. Nekaj se je dogajalo v mojih možganih. Ves čas sem bil razdražen, motil me je hrup in slabo mi je bilo od hitrih gibov. Vse pogosteje sem tudi pozabljal. Tudi če sem se zelo trudil, se nisem na primer mogel spomniti, ali sem izključil štedilnik, ko sem šel od doma, ali sem zaklenil, ali sem si namazal maslo na kruh in ga pojedel ali sem to vse sploh hotel narediti. Meja med tem, kar se je v resnici zgodilo, in tem, kar se je dogajalo le v moji glavi, se je zabrisala, in to me je vznemirjalo. Vključil se je moj alarmni sistem.
"Poglej, nimava se več pod nadzorom ..."
Pogovor med Niklasom in Herbertom, gradbinskim delavcem; Niklas, ki ga je sicer obupno strah višine, je, iščoč Evito, splezal ne streho vozniške kabine žerjava - na višino 12 m nad tlemi - Herbert mu pa pomaga dol - :
"Pridi dol," me spet priganja. "Življenje je lepo!"
Končno se mi posveti. Strah ga je, da bom skočil. /.../
"Povabim te na zajtrk! Pridi, večino težav je mogoče rešiti ob kavi in tortici!" /.../
"Nisem samomorilec," rečem, da odženem njegov sum. "Rad bi prišel dol, pa ne morem. Vrtoglavico imam."
/.../
"Poslušaj," pravi, "če ti pomagam, boš potem prišel dol?"
"Kako mi lahko pomagate?"
"Držal te bom."
"Mislite, splezali boste navzgor?"
"Prav to mislim."
"Do mene?"
"Ali imaš kako drugo rešitev?"
"Vas ni strah?"
"Že, ampak drugih reči. Navajen sem delati na večjih višinah." /.../
/.../
"Pripravi se, takoj bom pri tebi. ... Naj te ne bo strah ... Vse je okej ... Čisto počasi, mirno dihaj. Samo brez panike! ... Tukaj sem, dragi moj!" na ploščadi se pojavi osivela, skodrana glava, pod njo prsni koš in kombinezon.
"Bodi sproščen, saj to sploh ni nobena višina ... Tak si, kot da bi tu prebil celo noč! ... Si ždel tukaj med nevihto?"
"Ni me strah nevihte," iztisnem.
"Zmešan si!" zmaje z glavo ... ima prijem zdravega orangutana. Počasi sem prepričan, da bova skupaj in brez prask dosegla trdna tla ...
"No, pa dajva! ... Samo eno stvar moraš vedeti. Veš, katero?"
Odkimam.
"Ne pozabi, da na lestvi nisi sam. Vseskozi bom tik ob tebi."
Kasneje ...
"Prihajam iz Bogatynie. Tamkajšnji kruh nima primerjave. Želim si, da bi ga tudi ti nekoč poskusil! Vsakič, ko sem na obisku pri starših, kupim en hlebec, se usedem na klopco pred psihiatrično bolnišnico, tam je vrt z veliko ptičjo kletko, trgam majhne kose kruha, in si ga privoščim kar tako, brez vsega. Kar ne pojem, vržem ptičem. Zdaj pa najbrž misliš, da tudi jaz spadam v norišnico, a ne?"
"Vsak od nas je malce odpiljen."
"Povem ti, Niklas. Tole s kruhom na klopci ob ptičji kletki je super stvar. Me res osrečuje. Mesece prej se veselim tega trenutka in vsakič, ko se v svoji koži ne počutim dobro, se spomnim na to. Pomaga mi premagati življenjske ovire."
"Zdi se mi kul."
"Vsak mora imeti nekaj takega. Prežene neumne misli."
"Ampak jaz res nisem hotel skočiti."
"Ne trdim, da si hotel. Kljub temu ... najdi nekaj zase."
Kar je poševno, je citirano.
Iva Prochazkova: Goli, Mladinska knjiga, Založba, Ljubljana 2010
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
