Iti pomagat v tretji svet dobrota ali ...?

Kostin mozeg je pisal o prostovoljcih "v tretjem svetu".

Ko sem bila še majhna punčka, sem si ogledovala slike daljnih tujih krajev in ljudi tam in si rekla, da grem tja, ko bom velika. Moj sanjski "kraj" je bil Madagaskar. Mislim, da me je tedaj pritegnil s to besedo - Madagaskar - zdela se mi je čarobna. Občudovala sem tudi jugovzhodno Azijo, posebno obraze in pagode.

Kot odrasla sem pa začela na marsikaj gledati precej drugače. Predvsem sem postala kritična do tega, kaj pomoč drugemu človeku v resnici je pomoč - in ne nekaj, česar on ne potrebuje, kar mu je odveč, kar ga mogoče celo ponižuje in uničuje.

Dobrotniki ali vsiljivci in celo nasilneži?
Že dolgo je večini ljudi jasno, da z vsiljivostjo ali celo nasiljem ne naredimo nič posebno dobrega.
Prav vsi si želimo, da drugi spoštujejo našo svobodo - našo nedotakljivost, naše navade, naše korenine.
Kolikokrat se kdo zgraža nad zavojevalci in osvajalci, ki so osvajali razne dežele po vsem svetu in domorodcem vsiljevali svoje navade, tako glede obleke kot drugih stvari.
Prav tako nam je danes jasno, da tudi vere nihče ne sme ponujati z ognjem in mečem.
Kolikor jaz sledim sodobnim misijonarjem, osebno pristopajo k ljudem, skušajo jih spoznati v njihovi sredini, v njihovem domačem okolju, sprejemajo mnoge njihove navade - ne skušajo jih spreobračati v nobenem pomenu besede.
Oja, jih učijo, poučujejo jih šolskih predmetov, učijo jih kmetovati in še marsikaj. Skrbijo za njih v bolnišnicah, učijo jih šivati, obdelovati les itd.
Učijo jih tudi o Bogu, ampak ne pod prisilo.
Gre predvsem za zgled. Živiš to, kar si.
Gre za to, da bi človek čim bolj zvesto živel svoj notranji zapis ("DNK" svoje duše), sledil najlepšemu, kar čuti v svojem srcu - in bil zadovoljen in srečen ... In taka misijonarka bi si želela biti (tudi) danes!

No, ob takem "pozitivnem" misijonarjenju (samo to je res misijonarjenje!) seveda pomislim na misijonarje in na osvajalce, tiste nasilne, ki so pred veliko časa (pred stoletjem, več stoletji) ponujali "evropski napredek in kulturo" kot edino zveličavno za ves svet.
Brala sem večkrat o tem, kako tako imenovani razviti svet ponuja "nerazvitim" svoje "bogastvo".
Toliko zgražanja nad misijonarji nekoč, hkrati pa še danes "razviti" svet vsiljuje "tretjemu" svetu marsikaj, kar je "razvitim" odveč, "nerazviti" pa tistega morda sploh ne potrebujejo ali pa je zanje zelo slabo (izvažanje slabe tehnologije, gradnja tovarn za izdelke, katerih izdelava zelo onesnažuje "tretji" svet, mi, ki pa dobimo tiste izdelke, imamo pa čisto okolje). Tako kot včasih bogati dajejo revnim tisto, kar je čez rok, staro, slabo, tisto, kar bi sicer vrgli stran, tako Mi, Evropejci in Severnoameričani, podarjamo - ja, Mi! -, nerazvitim: cepiva, kontracepcijo in še kaj.
Morda so kakšne te stvari dobre za "razviti" svet, je pa vprašanje, če so dobre tudi za druge dežele.
Bo recimo hormonska kontracepcija, ki vendar ima stranske učinke (vpliv na telo, vpliv na dušo, vpliv na socialno stanje), rešila Afričanke, jih bo osrečila? Bodo mirnejše, zadovoljnejše, bolj zdrave, kot bi bile sicer? Bodo srečne?
Večkrat sem slišala, koliko pomeni v Afriki otrok. In zdaj naj ne bi imele ženske otrok! Le zakaj ne? Ker je razviti svet ugotovil, da je ženska, ki ima več otrok, sužnja? Ker bodo ljudje prenapolnili Zemljo?
Bodo res srečnejše?
Ali pa je to le "ego" razvitega sveta, ki hoče za vsako ceno pomagati tistim, ki te pomoči verjetno sploh ne potrebujejo - vsaj ne na tak način.
Ženska potrebuje, da je cenjena, da je varna, potrebuje, da jo moški spoštuje, potrebuje, da ji je mož zvest. Potrebuje prav to, kar potrebujemo ženske v razvitem svetu.
Pa bo podarjena hormonska kontracepcija prinesla vse to? Ne bo.
Tudi glede fizičnega zdravja bo slabše z dodajanjem hormonov, ki le zmedejo naravni ciklus. Stranski učinki so lahko zelo resni - pa bo potem poskrbljeno za dodatno zdravljenje? Kaj ni jasno, da če rušimo naravno, povzročimo to, da se še kaj drugega izpodmika? Daljnoročno marsikaj ni dobro. Saj vendar ne moremo gledati le na ta trenutek? Sploh pa ljudje, ki živijo zelo naravno, sledijo veliko bolj naravi kot mi, ki smo od narave precej odtujeni - in če človek sodeluje z naravo, kakšnih pridobitev "civilizacije" v resnici sploh ne potrebuje.
Ljudje potrebujemo, da smo sprejeti taki, kot smo. Potrebujemo, da lahko živimo sami sebe.

Afriška hematologinja in raziskovalka dr. Obianuju Ekeocha je (mislim, da predlani) napisala javno pismo Melindi Gates, ki je sklenila med vsaj 120 milijonov žensk v najrevnejših državah sveta razširiti hormonsko kontracepcijo.
Iz tega pisma:
Prvi dan življenja vsakega otroka praznuje cela vas s plesom (resničnim plesom!), ploskanjem in petjem - nekakšno »Slava Bogu na višavah«.
Kar lahko z gotovostjo rečem, je, da mi kot družba OBOŽUJEMO in z velikim veseljem sprejemamo novorojene.
Ob vseh izzivih in težava, s katerimi se sooča Afrika, se ljudje zelo odprto pritožujejo in tarnajo glede svojih težavah. V tem okolju sem odraščala in od žensk (pa tudi od moških) sem poslušala pritožbe čez celo vrsto stvari. NIKOLI pa nisem slišala, da bi se ženska pritoževala glede svojega otročiča (rojenega ali nerojenega).
Kljub nezadostni medicinski oskrbi na večini krajev so ženske v svojih nosečnostih neustrašne. Ko pa dete pride na svet, elegantno in junaško zdrsnejo v svoje materinske vloge.
Sredi vseh naših afriških stisk in tegob, sredi vseh družbeno-ekonomskih in političnih nestabilnosti so naši novorojenci vedno močno znamenje upanja, obljuba življenja, razlog, da stremimo k svetlejši prihodnosti. Skoraj pet let sem se šolala in delala v medicinskem okolju v Afriki, pa nisem nikoli slišala za klinični izraz »poporodna depresija«, dokler nisem prišla živet v Evropo. Nikoli ga nisem slišala, ker je nikoli nisem doživela ali ji bila priča, čeprav je bila rodnost okrog mene razmeroma visoka.

http://www.iskreni.net/druzina/kultura-zivljenja/53-kontracepcija/1482-pismo-melindi-gates-1-del.html
http://www.iskreni.net/druzina/kultura-zivljenja/53-kontracepcija/1484-pismo-melindi-gates-2-del.html