... in ste mi dali piti ...

Vstopila je v bolniško sobo. Soba je bila svetla in prijazna in v postelji je počival bolnik. Hana je pristopila. Bolnikova glava je počivala na blazini. Ko jo je opazil, se je široko nasmehnil. Obraz mu je zažarel v prijaznosti. Oči so mu zasijale.
Prijela ga je za roko. Previdno. Kajti vse ga je bolelo, se ji je zdelo. Zdrznil se je.
Ubogi stari mož!
"Kako se počutite?" ga je vprašala.
Bolnik je skušal nekaj povedati, vendar glasovi niso bili dovolj jasni, da bi ga Hana razumela.
Rahlo ga je pobožala po roki. In mož se je nasmehnil, široko nasmehnil. Iz oči je sijal žar, čeprav je bilo jasno, da zelo trpi.
Potem sta ga s sodelavko počasi umili, preoblekli.
Kaj je to - življenje, se je Hana tiho spraševala. Težko razume, da je človek onemogel, star, bolan, težko razume, da se srečuje s poslavljanjem.
Tako lepo se je srečati z novim življenjem. S prihodom novega človeka.
A ob odhajanju je tako drugače.
Upam, dobri stari mož, da ste imeli lepo življenje, da vam sedaj ni težko, ko se počasi poslavljate z zemlje, je Hana razmišljala.
"Bo tako v redu?" ga je vprašala, ko mu je med kolena namestila blazino, da bi ga čim manj tiščalo, ko bo počival. Previdno ga je še pokrila. "Bo v redu?"
Bolnik se je spet prijazno nasmehnil. Oči so zažarele.
Pa vendar je imela občutek, da mu še nekaj manjka. Kaj, se je vprašala.
Morda je pa žejen, je pomislila, zdelo se ji je, da ima izsušena usta. Njegove trudne roke niso zmogle same priti do vode.
Ponudila mu je prve kapljice vode ... Bolniku so se oči ponovno zasvetile. Kot bi pil življenje.
Le počasi je šlo, kapljica za kapljico. Kako dragocena tekočina je voda, navadna voda!
Kako lepo je, da se mi ne mudi, je Hana pomislila, ko je s pogledom oplazila uro. In počasi, počasi so v bolnikova usta polzele kapljice vode ... žive vode.
Njegov pogled ji je govoril. Se ji zahvaljeval.
Bila je srečna, da mu lahko daje piti.
Začutila je Jezusovo misel: Žejen sem bil in ste mi dali piti ... (Mt 25, 35)
In bila je hvaležna, da je smela biti tiste minute ob prav tem starem možu. Kakšno darilo zanjo je bil njegov hvaležen pogled.
Počasi je začutila, da bolnik ni več žejen.
Narahlo ga je obrisala okrog ust in ga potem čisto rahlo pobožala po obeh licih.
Najraje bi se sklonila in ga poljubila na čelo.
"Lahko noč, lepo spite!" mu je še rekla in tiho zapustila sobo.



Žejen sem bil in ste mi dali piti ... (Mt 25, 35)
(Mt 25, 34-40)