Hvaležni utrinki

Enkrat sem dobila pri spovedi za pokoro vsak večer dva meseca najti par lepih stvari, ki so se mi v tistem dnevu zgodile. Pokora se mi je zdela zanimiva, vendar sem imela težavo že prvi večer. Kar nisem mogla najti stvari, ki bi bile tako opazne, da bi rekla, to je bilo lepo pa to in to ... Tiste tatežke so bile tako vidne in tako težke, da so izrazito prevesile tehtnico.

Tako se je zgodilo, da je bila tista pokora verjetno najtežja, kar sem jih dobila.

No, pred kratkim se je zgodilo pa naenkrat toliko lepih stvari, da sem bila prav ganjena in pretresena. Enostavno kar nisem mogla dojeti, da se meni zgodi toliko prijaznih stvari hkrati, da sem sem čutila ginjenost in neizmerno hvaležnost.

In zdaj bom zapisala, čutim, da je vredno tega.

- Zvedela sem, da se bo zgodil en lep dogodek (koncert) in ob misli na goste na tistem dogodku sem pomislila, da tja povabim eno osebo, ki jo imam rada, čeprav se zelo redko vidiva. Kdo bi mogel vedeti, kako pravi čas je prišlo vabilo do te osebe! Ampak kaže, da je bila res najbolj prava povabljenka! Hvaležna sem, da sem se spomnila povabiti na koncert prav to osebo!

- Pri verouku večkrat opozorim enega dečka, ker razgraja. Na koncu skupaj molimo, potem rečem, da se naj vsak zahvali za nekaj, za kar je hvaležen. Otroci naštevajo (v krogu): igrače, risanke, naravo ... a fantek, ki sem ga opozarjala, na vrsti je zadnji, reče: "Hvala za verouk!" Kako bi mogla kaj drugega, kot stisniti ga k sebi.

- Po verouku me počaka eden od staršev. Vpraša me po dogodku ob koncu prejšnjega šolskega leta. Tedaj je opazil, da sem zelo žalostna ... in sedaj me je prišel vprašat, če je bil on kriv ..... Bila sem čisto pretresena, kajti res si nisem mislila, da je šlo temu človeku tako do srca, da je po nekaj mesecih, ko sva se spet videla, prišel prav do mene ...

- Mamica deklice, ki je bila v zadnjem mesecu prejšnjega šolskega leta veliko bolna in je zato ni bilo k verouku, me je prosila, če popolnim dekličin zvezek, da bo imela vse zgodbice v njem. Bila sem čisto pretresena! Res je, veliko dela sem vlagala v to, kaj in kako bodo imeli otroci v zvezkih, in trudila sem se, da bi imeli vsi vse ... a to, da neka mama posebej stopi do mene in me prosi, da dodam vse, kar manjka, to mi je tako stoplilo tam nekje ob srcu! Mama je rekla, da večkrat bere tiste zgodbe hčerki! Včasih je tako lahko videti smisel svojega dela (smisel svojemu delu!)!

...

Tako sem nabrala nekaj utrinkov enega samega dne ...

Kakšen dan je seveda čisto drugačen. Z drugačnimi vsebinami, a tudi lep!

Hvaležna sem tudi (za) danes!