Hvaležna zate

Zgodovina:
Pred 31 leti na soboto. Dopoldne sva se znašla na ljubljanskem magistratu kot glavni osebi. Jaz v dolgi beli obleki, ti v svetli obleki. Imela sem sicer idejo, da se pripeljem na magistrat kar s svojim dirkalcem, saj sem ja nekaj posebnega, pa sem se uklonila običajnostim. Le nekaj stvari je bilo čisto po najino.
Poleg obleke, ki sem si jo sešila sama, čeprav ne znam šivati, in pleda, ki sem ga sama skvačkala, je bil poseben tudi šopek, moje najljubše rožice, jasno da marjetičaste ... in to kar krizanteme, saj marjetic sredi oktobra nisem mogla najti ... In ne pozabim tega, da sem cel dan vlačila s seboj Sveto pismo, da bereva berili pri maši. In ne pozabim pikapolonice, ki se je znašla med poročnim obredom prav na mojih rožicah ... in jaz sem se tako zagledala vanjo, da sem pozabila reči "da" (in tako ne vem, kaj sem sploh obljubila!), dokler me ni moja priča butnila.

In potem ... ne pozabim tega, kako sva sklenila, da greva do cerkve peš - kakšno uro daleč ... deževalo je, toda midva in najini priči in še nekaj prijateljev je pešačilo. Kaj potem, če sem si na blatni poti ošpricala z blatom svojo belo obleko? Navsezadnje niso bili to edini moji madeži ... In madeži s cunj se lahko operejo ...
Dopoldne je sijalo sonce, a popoldne je deževalo. Kar sem jaz dobrovoljno sprejela, saj - čeprav ne dam kaj dosti na razne napovedi in prerokovanja - pravijo, da če dežuje na poročni dan, bodo potem otroci. In jaz sem si zelo želela imeti otroke! In veliko kapelj dežja je torej pomenilo blagoslov z otroki!
In tako sva tistega dne popoldne v temačni cerkvici (brez elektrike), a luč je vendar v srcih! - izrekla svoji obljubi drug drugemu.

In začela najino skupno življenje zares. V zaupanju v Božje varstvo.

Novejša zgodovina:
Bila sem žalostna. Počutila sem se tako samo.
In potem si me prijel za roko. Tvoja roka je izžarevala toploto in moč. Moč je planila vame, hvaležno sem pila tebe.
Spominjam se tvoje roke pred dobrimi 31 leti. Zame je bila rešilna bilka. Tedaj, julija, ko smo lezli po strašnem Jalovčevem ozebniku. Zdelo se mi je, da bom umrla v tistem drsljivem snegu, da nikoli ne bom prišla do vrha in izstopila v trdne in zanesljive skale Jalovca. Spodaj se mi je rogala smrt. In jaz nisem mogla več. Še malo in zdrsela bom navzdol in se spodaj razbila. ... In potem si prišel ti. Mi podal roko.
In potem še mnogokrat.
Kolikokrat si mi v teh letih ponudil roko. Kolikokrat si me objel. Kolikokrat sem slonela ob tebi in te pila.
In se tudi sama dala jesti in piti.
Kolikokrat sem začutila tvojo roko, tvojo toploto, stisnila se k tebi, poslušala tvoje srce.
Nedolgo nazaj sem doživela dotik tvojih rok prav kot čudež. Strašno me je zeblo tedaj, v dno srca.
Misli, da bi te ne bilo več, me je strah.
Vem, marsikateri par se razide, nekateri se ločijo, nekateri zgodaj umrejo (kdaj je zgodaj? je pri naju še zgodaj?). Nimajo vse pravljice srečnega konca. A jaz si vendar iz srca želim, da midva živiva še dolgo skupaj do konca svojih dni ...