Hrepenenje po neizmerni ljubezni

Včasih, ko kam grem, npr. k zobozdravniku, na hitro pograbim kakšno knjigo, da bom lahko brala, če bom čakala.
In tako se je pred kratkim znašla v mojih rokah zanimiva knjiga ... ki je najbrž ne bi vzela v roke, če bi imela na voljo več časa za poiskati kakšno "posebno" knjigo.
Pravzaprav je pa bila ta knjiga posebna!
Zgodba me je prav hitro zelo pritegnila ...

Listala sem in globoko čutila, doživljala vrstice, ki jih je pred kakšnimi 150 leti zapisala Helene de Chappotin.
/.../ Zlasti misel na večnost me je spravljala v pravcati nemir: za vedno, za vedno ...; ali je sreča, ki nikdar ne mine, sploh še sreča? To stanje sem poimenovala mora večnosti. Povzročalo mi je strašno tesnobo, vse do dneva, ko se je moje srce raztrgalo od ljubezni do našega Gospoda.
/.../ Doumela sem, da mora biti prava sreča nedvomno v tem, da ljubiš in si ljubljen. /.../
Ko je Helena dopolnila 15 let, je umrla njena ljubljena sestra, Heleno je smrt strašno prizadela: Ubožica! Od njenih enaindvajset let, njene lepote in njene sreče ni ostalo drugega kot grob, otroška dušica v nebesih in dve mali siroti.
Praznina pred menoj je postajala vse večja. Mar obstaja kaj, kar je vredno ljubezni? Uganka iz mojega otroštva je postajala vse hujša. Kaj je vendar ta svet? Sama muka ... Še malo, pa bom morala v svet: bom mar pustila, da me užitki in uspeh premotijo?
Vse se mi je zdelo tako prazno! Kadar sem videla kako svetno damo, elegantno in vsega naveličano peljati se mimo v svojem oblazinjenem vozilu, sem si rekla: 'Poglej, česa se največ lahko nadejaš na tem svetu. Nobena reč ni vredna, da bi jo ljubila tako močno, kot čutim, da znam ljubiti.'
Kako močno poznam take občutke. Kako polna sem (bila) tudi jaz hrepenenja po večni neizmerni Ljubezni!
Kako je tudi mene raznašalo od ljubezni! Kako sem čutila, da sem ustvarjena za več.
Kako se mi je včasih zdelo, da mojih hrepenenj ne more potešiti noben človek!
Kako se mi je včasih zdelo, da ljubezen resnično premika gore! Da dela čudeže!

In ja ... kako se spominjam bližnjih ... prijateljic ... na vprašanje, zakaj so postale nune ... sem dobila take in podobne odgovore, kot so zgornji.
Posebno živo se spominjam tegale odgovora: "Čutila sem, da mi nihče na tem svetu ne more dati toliko ljubezni, kot bi je jaz rada!"
Ja, vem, tukaj je odgovor na vprašanje, zakaj je zelo jasno vidno, da so zares kakšne nune srečne, res srečne.
Živijo v ljubezni! Zaupajo in ljubijo.

Iti v samostan, če človek tako čuti, ni beg pred razočaranji, pred nesrečno ljubeznijo, ne, je le iskanje tistega več, po čemer hrepeni srce ...

Življenjske poti so različne. Moja ni šla v samostan, ker sem čutila svojo poklicanost drugje - v družini. Spustila sem se v svojo največjo avanturo - v zakon - in vanj vložila vse svoje sposobnosti, se oklenila z vsem srcem svojega izbranca in potem hvaležno spreje(ma)la otroke.
Dano mi je (bilo mnogokrat) okušati ljubezen, jo živeti vsak dan, pa vendar zelo dobro vem, kaj pomeni: Nobena reč ni vredna, da bi jo ljubila tako močno, kot čutim, da znam ljubiti. Nobena vsakdanja reč, nobena stvar ...
Še vedno včasih čutim to "raznašanje" od ljubezni ... Tisto, ko bi mogla ves svet objeti ... ali pa skoraj ves svet. ;-) Dobro pa vem, da je ljubezen veliko več kot le čustvo. Ljubezen je delo, je tudi pravo garanje.
Včasih se pa na srečo čudovito podarja in nastavlja s svojimi dišavami prav pred nosom, da polni najlepšega kakšne čase veliko lepše in lažje preživimo in vsaj včasih tudi res polno živimo ...

Kasneje je Helena de Chappotin dobila redovno ime Maria de la Passion.
Citate sem izpisala iz knjige Življenje Marie de la Passion, napisala jo je Marie - Therese de Maleissye. Pri nas je knjigo izdala Družina 1998.