Hormon kot pomočnik zvestobe?

Poslušala sem neko predavanje - o tem, kaj nam telo sporoča, o odnosu do njega itd - in med drugim je predavateljica rekla, da sta v pomoč medsebojni zvestobi tudi hormona oksitocin (pri ženski) in vazopresin (pri moškem), ki se sproščata (tudi) pri spolnem odnosu. Hormoni telesu sporočajo vse mogoče, oksitocin naj bi sporočal: "Tvoja sem, želim biti s teboj!" in vazopresin: "Skrbel bom zate! Moja si!" No, ne dobesedno, a tako nekako naj bi telo čutilo. Tako naj bi spolnost - tudi s hormoni - paru pomagala k zvestobi in jo gradila. Pomagala k temu, da bi bila spolnost v najožjem pomenu besede vezana le na njiju, prav njiju.

Žal po predavanju ni bilo časa, da bi tam sledil pogovor. Verjamem, da je vse povezano in da se v nas dogaja marsikaj v naše dobro, toda ta prikaz me je tako presenetil, da mi kar ni šlo v glavo, da bi neki hormoni imeli tako neznasko pomembno vlogo ...
Enostavno ne morem razumeti, da je med nami toliko nezvestobe, če pa še hormoni pomagajo! In menda ja ne bomo rekli, da so hormoni tisti, ki so odgovorni za zvestobo! Kje je pa potem "lastnik" nekih hormonov? Je človek gospodar svojega telesa ali pa je telo njegov gospodar?

... in ja, videla sem potem, kako me je zaposlilo to predavanje, še precej dolgo sem razmišljala o tem ... in tedaj sem pospravljala neke revije ... tako mimogrede sem preletela neko zgodbo, ki me je zelo prizadela ... Zgodba o nekem moškem in neki ženski, ki nista med seboj poročena, sicer pa sta poročena in to - po njunih besedah - srečno ... no, in ta dva sicer srečno poročena se dobita in "uživata" (ne verjamem, da res uživata - mislim, da pravi užitek ne more biti ukraden, mislim, da je pravi užitek lahko samo s čistim srcem!) ...

Je lahko pravo veselje v tem, da nekomu nekaj vzameš, ukradeš, izsiliš?
Tukaj naj dodam še nekaj besed o kralju Davidu, ki je v Obljubljeni deželi vladal 1000 let pred Kristusom.
Z njim je povezana grozljiva zgodba o tem, kako si je poželel sosedovo ženo Batšebo in kako je potem njenega moža Urijo - da bi prikril svoj greh - poslal v prve bojne vrste, kjer je potem le-ta padel. (2 Sam 11, 1-27 - 12, 1-13)
David se pregreši
Natan obsodi Davidov greh

Morda moremo greh prikriti pred ljudmi, pred Bogom ga gotovo ne moremo. In tudi pred samim seboj ne. Če si le upamo pogledati vase. In če ne vidimo v lastnih grehih predvsem grehov drugih. Samoopravičila. Torej če je vest zelo zelo kosmata in kot taka govori čisto drugo, kot bi govorila, če bi ne bilo v srcu polno nesnage.
Razmišljam: zdravo telo deluje zelo harmonično. In tudi hormonično!
Vse v telesu se med seboj podpira. Si pomaga. Če je en ud bolan, so bolni tudi drugi udi.
Če ima nekdo "prizadeto" spolnost, morda sploh ne more zdravo ravnati ...? Vsaj njegov razum mu ne zna zdravih poti pokazati.
Vesela sem vsega, kar nas podpira v dobrem, pa naj bo hormon ali zapoved ali kakšne spodbude ali (poročna) obljuba ...
Ne glede na to, kaj nam govorijo "lušti" in skušnjave, sem prepričana, da moramo obljubo zvestobe vedno držati. Le tako imamo lahko največ od nje. Verjamem, da je tudi od tega odvisno mirno življenje ... mirno v vesti ...