HOČEM IMETI otroka!

Ob vseh teh "hočem, hočem imeti, pravico imam!" se pogosto spominjam ene ženske, skupaj sva ležali v porodnišnici, jaz sem morala biti tam dva tedna pred rokom poroda (zaradi prejšnjega carskega reza), ona pa je prišla rodit, vendar je še niso dali v porodno sobo.
Rekla mi je: "Toooliko sem že prestala za tega otroka, takoj po porodu se dam sterilizirati!"
Jaz pa sem radovedno vprašala: "Koooliko? Koliko si prestala?"
"Ja, zdravila sem se, veliko let. In zdaj bom rodila, potem se pa dam sterilizirati!"
Uf. Ja, jaz sem pozijala.
Koliko si prestala, sem razmišljala. So se splačala vsa ta zdravljenja, leta in leta - za enega samega otroka? Če si tako zelo želiš imeti otroke, ali je meja, koliko lahko, tako zelo jasna?
Potem sem pomislila, na čigave stroške se je zdravila. In na čigave se bo zdaj sterilizirala? Državne, menda.
To je en dogodek, ki ostaja zapisan v mojem spominu.
In kolikokrat sem se že srečala s takimi in podobnimi dogodki, ko sem imela občutek, da je otrok NEKAJ, za kar pritisneš na gumb in mora biti. Kot da ni živo bitje. Kot da ni bitje, rojeno iz ljubezni - in za ljubezen.
Prav tako imam težak spomin na to, kako smo rizične nosečnice ležale skupaj z žensko s hotenim splavom ... ker so pokazale preiskave, da je otrok prizadet. Tudi tista mama se je zdravila veliko let in potem zanosila. In ko so zdravniki rekli, da je otrok prizadet, je šla splavit.
Dan po splavu ji je zdravnik rekel na viziti (sem sama slišala), morda se je le nerodno izrazil, toda v mojem spominu se stavek še danes ostro izriše: "Res je bil prizadet!" Kot da bi lahko ne bil ... tako mi odmeva ... Kot da bi se kdaj tudi zmotili ...
Oja, poznam zgodbe "prizadetih" otrok, ki so se potem rodili čisto normalni. Eno tako mlado žensko sem srečala pred kratkim. Povedala mi je, da so njeni mami rekli, da naj splavi, saj pričakuje prizadetega otroka. A mama je rekla, da bo sprejela otroka, kakršen koli že je. In to je bila topla roka, mehak objem za to žensko, ko je kasneje odraščala in se kdaj počutila v svojih stiskah sama, zapuščena od vseh ... V srcu ji je žarela misel: "Mama me pa ima rada! Tako, kot sem!" (Naj dodam še to, da je visoko izobražena - če bi kdo razmišljal, kako je v resnici glede prizadetosti.)
Takih in podobnih zgodb poznam več.
In ob teh so zgodbe "hočem otroka"!
Ali ni tako, da ljubeč človek ljubi življenje ... tudi prizadetega otroka?
Zakaj bi moral biti otrok popoln po predstavah odraslih pametnih ljudi?
Je prizadet otrok manj vreden?
Je otrok nekaj, s čimer trgujemo? Je nekaj, do "česar" ima človek pravico - sploh pa, ker/če je "ljubeč človek"?
Kdo ima pravico do otroka? Vsak?
Tudi tisti, ki zanika za otroka najboljše okolje - družino? Kaj je to najboljše okolje?

Včasih razmišljam, kaj je tisto, kar človeka potegne, da se najde v kakšni zvezi. Da se počuti dobro, da se čuti izpolnjenega.
Meni se kar nekako tako zdi, da ni na celem svetu en sam človek, s katerim bi jaz najbrž lahko živela lep zakon, temveč jih je verjetno nekaj. To ne pomeni, da menjavam moške ali da oprezam okrog za drugim (no, tista doba iskanja se je zame končala pred poroko, seveda), ne, ampak zdi se mi, da je tako, čutim tako (in sem z razumom in srcem na svoji izbrani poti).
Ko človek z nekom začne skupno pot, je zanj - po moje - najboljša možna samo tista pot - ponavadi. Nikoli pa ni vse čisto enostavno. Na vsaki poti so preizkušnje.
In k vsaki poti spadajo določene stvari.
K zvezi moškega in ženske ponavadi spada tudi otrok.
Medtem ko k istospolni zvezi otrok po naravi ne spada.
Če živimo naravno, moremo otroka pričakovati v zvezi dveh ljudi različnega spola. Sicer pa narava ne more dati otroka.
Zakaj bi šli tolikokrat mimo narave?

Če hoče istospolni človek živeti svoje življenje kot homoseksualec, bi morda moral sprejeti danosti, ki k temu spadajo.
Nikomur ni v življenju kar samo z rožicami postlano.
Vsak od nas ima v sebi kakšna nagnjenja, vsakovrstna. Eden bi kradel, eden bi čez mero pil (alkoholne pijače), eden bi imel več žensk (moških), enemu so "preveč všeč" otroci (pedofilija), eden potrebuje ne vem kakšne spodbude, da bi "normalno" reagiral ...
Vse je človeško in vse je lahko normalno - a samo, če je v mejah.
Ker sama nimam homoseksualnih nagnjenj, morda nimam dosti pojma o tem področju (zasebni pogovori so mi sicer malo odstrli to področje), morda niti ne vem, kako je biti izpolnjen kot bitje s človekom svojega spola ipd. Ker vidim izpolnjenost samo s svojim možem (še tukaj sem morda rahlo posebna v teh časih, ko mi zadošča en sam moški), torej s človekom nasprotnega spola. Ja, mene je vleklo v zakon tudi zato, da bi lahko upala na otroke, otipljive sadove take zveze.
Dovolila si bom nekaj reči, čeprav morda "izpadem" trda, nerazumevajoča, a vendar moje misli so: Tisti, ki bi res rad imel otroke, ali ne bi skušal morda malo utišati svoje nagnjenje in ustvariti zvezo s človekom nasprotnega spola? Mislim, da je vsako zvezo mogoče graditi, če sta le oba zato - prav vsako.
Zakon ni nek trenutek, prva stopnica je samo ... vse druge potem so delo, včasih garanje, včasih igra ... včasih počitek, spokojen, zaslužen.
Zveza tudi ni samo nek začetek, neko brezno čustev ... zveza je garanje, je delo, je hoja ... In nastaja, se ustvarja počasi, postopoma ... Kako bi pa sicer mogli včasih nastati prav lepi zakoni celo med ljudmi, ki so jih poročili starši, med fanti in dekleti, ki se pred poroko niso niti poznali ali skoraj ne?
Osebno sem imela sodelavko, ki je živela v takem zakonu, svojega bodočega moža je spoznala nekaj tednov pred poroko. Njuna zveza je bila zelo topla in prijazna. Njuna družina lepa.
Torej ... včasih bi kdo rad imel vse. A v življenju pač ne gre tako. Mnogokrat se moramo čemu odreči ...
Da bi imeli življenje - in ga imeli v izobilju.
Včasih odrekanje prinaša velike sadove. Tudi obrezovano drevje bolj rodi ... Se moramo malo obrezati, da postanemo "plodni"?

In še dodatek: Učiteljica, ki uči otroke s posebnimi potrebami, je rekla, da je več prizadetosti med otroki, spočetimi v epruveti (in vitro) kot med naravno spočetimi. Pred časom sem naletela tudi na termin "redukcija", ki ga prej še nisem poznala. Gre za to, da pri večplodni nosečnosti odstranijo "odvečne" zarodke. Kaj vse se dela v imenu - ljubezni.
In ko sem brala intervju o nadomestni mami, kako je iz ljubezni rojevala otroke za druge ljudi, za tiste, ki sami nimajo te sreče, da bi lahko zanosili in donosili, sem bila pozorna prav na besedno zvezo "iz ljubezni". Kasneje sem pa nekje videla zapisano neko vsoto. Potem sem začela razmišljati o tem, kaj je to - iz ljubezni in za denar. (Iz ljubezni - kljub denarju?)

...

In vitro

Pravica do otroka?