Gumb

Gumbi ... Spomini ...

Kolikokrat so mi otroci obrnili škatlo z gumbi ... Joj, kolikokrat se je to zgodilo meni, ko sem bila deklica! In kakšno bogastvo so bili zame gumbi! Različnih oblik, barv, z različnim številom luknjic ... In šivanje gumbov s štirimi luknjicami! Kakšna umetnost zame!

In zdi se mi, da imam tisoč gumbov! Najbrž se ne motim glede števila, saj preden scefrano obleko vržem stran, vedno poberem gumbe stran ... Precej sem jih tudi kupila, svoj čas sem za otroke precej šivala, predvsem krilca, oblekice deklicam, bluzice ... Tudi kakšne hlače, ampak jih ne bi dala oceniti kakšnim "veščim" očem :D In ja, koliko jopic, kap, rokavic, nogavic sem spletla ali nakvačkala! Tudi sebi sem šivala krila, obleke, celo poročno ...

Tako imam seveda kar nekaj šiviljskih pripomočkov doma.

In ko pospravljam, najdem včasih kakšen gumb, ki se je kdaj skotalil v zadnji kot ... v tistega, za katerega nisem niti vedela, da obstaja. :)

...

In opazim tale gumb!

Take gumbe sem imela na oblekci, ki sem jo imela le za talepo (tazahmašno) v 1. razredu, morda še v drugem! Kako zelo je bila lepa! Oh, vedno sem imela silno rada lepe vzorčke in barve! In moja obleka je imela malo večje rožice, resda v vrstah - in jaz črt ne maram, ampak tisti vzorec je bil vendar tako razgiban, da mi je bil silno všeč!

Kako zelo lepi so se mi zdeli tile gumbi! Kljub temu, da obleke zelene barve nikoli nisem posebno "obrajtala", vsaj ne, da bi bilo vse v zelenem.

Kako je bila moja oblekca lepa!

Še zdaj mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na svojo tako dragoceno oblekco! Bila je med tistimi stvarmi, katerih dragocenosti sem se od začetka zavedala.

Oblekca ni bila za vsak dan za v šolo, samo za praznike. Tiste čase je bil zaključek šole, torej tudi podelitev spričeval, vedno na nedeljo!

Tako smo večina šolarjev (iz mojega razreda, bilo nas je 30, dva nista hodila v cerkev) šli v nedeljo zjutraj k maši, po maši pa v zadružni dom, saj šola (šola v gradu) ni imela nobene dvorane. Tam je bila veličastna prireditev ob zaključku šolskega leta! Na oder so poklicali vse odličnjake, se še spominjam značke, ki smo jo dobili (jaz nisem vedela, kaj bi z značkami, pa sem vse značke podarila neodličnjakom), potem pa so klicali na oder raznorazne učence, med njimi tudi dva prvučka, ki sva zmagala na nekem tekmovanju o prometu.

To tekmovanje je bilo res zanimivo. Razdelili so nam neke teste, ne spominjam se, da bi se kaj učili o prometu, no, ne vem.

V kraju, kjer sem hodila v šolo in je bil od moje rojstne hiše oddaljen 10 kilometrov, je bil en sam prometni znak, stal je ob nekem mostu in zdi se mi, da je bil trikotnik za opozorilo na nevarnost, morda s klicajem, kaj več se ne spominjam. In potem imamo tekmovanje o prometu!

V polah smo imeli vse mogoče prometne znake, meni so bili zelo všeč! Kaj vse obstaja! Res sem malo likovnica! :)

Znak za kamenje pada. Seveda sem tega razpoznala, je dovolj nazorno sporočilo. Kako sem ga občudovala! To sem si ob naših bregovih lahko živo predstavljala! (vsi znaki od tu)

Znak za jame na cesti , ojoj, piše, da gre za neravno vozišče! (smo imeli tako cesto, da smo se šalili, da se cesta skozi Zalog - preden se začnejo serpentine proti Črnemu Vrhu - imenuje po japonsko: samajama.

Potem tale znak , divjad na cesti! To sem seveda lahko uganila, bilo je potrebno poiskati pravo rešitev med nekaj predlaganimi odgovori. Divjad sem seveda poznala.

Znaka, ki je bil odločilen za prikaz mojega znanja, pa ne najdem! Mogoče pa ne obstaja več! No, podoben je bil temu: , imel je več vijug! Možna odgovora sta bila dva: ovinki na cesti ali kače na cesti. In jaz sem razmišljala, da nisem še nikoli videla kače na cesti in bi bilo res smešno, če bi kače imele prometni znak in sploh bi potem moralo stati veliko znakov, saj so kače lahko kjerkoli - in tako sem se odločila pravilno. Ja, kolikor vem, je prav ta znak bil odločilen, da sem bila tudi jaz zmagovalka!

In dobila sem za nagrado svojo prvo knjigo v življenju: Tri ulice do šole! Morda jo kje še imam, ampak ob toliko selitvah res ne vem, kje bi bila. Bi jo pa z veseljem pregledala, prebrala! Kako sem si ogledovala vse slikce, eno za drugo ... Koliko časa sem posvečala slikam v knjigah. Tudi danes mi pri knjigi zelo veliko pomeni, kako izgleda! Kako je velika, kako je debela, razmerje višin in širine, barve, tisk, velikost roba ...

Knjige so bile zame najlepša možna darila!

(Enkrat sem že pisala, kako nisem dobila knjige, čeprav bi jo tako rada - ker nisem bila dovolj pogumna, in kako sem izgubila knjigo, ki sem jo dobila.)

Koliko misli ob škatli gumbov in posebej ob enem natančno določenem!