Gudrun Pausewang: Dam ti še zadnjo priložnost, Bog!
Ko gre Nina iz šole, se ustavi pri pokopališkem zidu, silno rada opazuje in občuduje grafite na njem. Posebno rada ima "prašičjega bog
Ko gre Nina iz šole, se ustavi pri pokopališkem zidu, silno rada opazuje in občuduje grafite na njem. Posebno rada ima "prašičjega boga", tako namreč poimenuje ogromno rožnato packo z nečim, kar je spominjalo na svinjski rilec. Nina bi rada, da slikar grafitov naslika še človeškega Boga, ljubega Boga, toda grafite rišejo tedaj, ko ona spi.
"Zelo si lep, prašičji bog ... Če bi bila pujs, bi gotovo z veseljem molila k tebi."
Ko pot nadaljuje, se zgodi nekaj strašnega: rumena muca z majhnim belim muckom se ustavi sredi ceste in tedaj prihrumi avto in čeprav Nina kriči na ves glas, voznik ne ustavi avta in tudi noben bog ne pomaga muci in mucku pohiteti s ceste.
Muca obleži zelo ranjena, zadnji del vleče mukoma za seboj ... Mucek mijavka.
Nina kriči: "Ljubi Bog, ozdravi jo, saj ima otroka!"
A zgodilo se ni nič.
"Ti, Bog, dam ti še zadnjo priložnost. Boš že videl, kaj bo, če ji ne boš pomagal. /.../ Zdaj pa imaš. Konec je. Ne verjamem več vate!"
Nina prosi za pomoč dva vrtnarja, ki sadita rože v bližini.
Eden od njiju ji reče: "Muci obljubi, da boš poskrbela za mladička. Potem bo lažje zatisnila oči." Nina navdušeno sprejme predlog. Vzame svojo jopico in si jo zaveže okrog pasu tako, da je nastal nekakšen žep in vanj spravi mucka.
Čaka pri umirajoči muci. Potem muco vrtnarja pokopljeta med rože, ki sta jih sadila. Nina ima pogrebni govor: "Kar name se zanesi, mamica."
Potem, ko Nina odhaja domov, pravi vrtnarjema: "Hvala, res sta bila krasna. Veliko boljša kot ljubi Bog."
Ko pride domov, je mama huda, ker Nina zamuja. Potem zamijavka mucek v njeni jopici, kar mamo strašno razjezi. Zahteva, da Nina mucka odnese ven. (Mamica je imela mačke rada, a le tiste, ki so živele kje drugje.)
Nina steče ven, toda mucka ne more kar odložiti, ona je vendar obljubila mami muci, da bo skrbela za mucka! Obljuba dela dolg.
Nina potem zbeži od doma, trdno prepričana, da se domov ne vrne več, saj njena mama mucka ne mara, ona pa mora poskrbeti zanj.
Ninino popoldne je zelo razburljivo, sreča se tudi z več nevarnostmi (en delček bom popisala). Najprej Nina uspe preprositi neko gospo, ki je iz trgovine nesla mleko, da ga malo nalije v prazen lonček, ki ga najde v bližini. Ko se mucek, ki ga Nina poimenuje z Aha, napije, popije Nina ostanek.
Stara gospa, ki je slišala Ninino zgodbo, zatarna: "Samo trpljenje. Ljudje trpijo, živali trpijo, en sam obup."
Nina: "Bog pa bi samo tlesknil s prsti in bi že pregnal vse trpljenje, če bi le hotel."
"Če ga zelo vneto prosiš, se včasih omehča."
"Saj sem ga zelo goreče prosila," je zagrenjeno dejala Nina. "Vendar ni bil dober. Zdaj mislim, da ga sploh ni. Ljubi Bog ne bi nikoli prizadel koga, ki ni nikomur storil nič hudega. Ne bi dovolil, da povozijo muco, ki ima majhnega mladička."
"Brez Boga ne moremo živeti!" je zaklicala stara gospa vsa zgrožena. "H komu pa naj potem molimo? Kaj pa red in morala? In sploh vse ..."
"Meni se zdi, da so ljudje boljši kot bogovi. Vsaj tista dva vrtnarja, ki sta pokopala Ahajevo mamo, sta bila taka."
"Daleč smo že prišli. Zdaj še otroci ne verjamejo več v Boga. Kakšni časi!" In že je ni več, stare gospe.
V parku Nina sreča fanta, ki ji pove, kam se pride, če gre v to, drugo, tretjo smer. V eni smeri so Alpe, kjer živijo krave Milka, samo da jih zdaj muči bolezen norih krav. Druga smer je Francija, kjer jedo polže in žabje krake. Naslednja smer je Severno morje. In po eni poti se pride na Poljsko.
Nina se odpravi na Poljsko. Spotoma naleti na nekega gospoda, ki jo hoče zvabiti v svoj avto in jo kar odpeljati na Poljsko. A ko jo vleče za roko, da bi bila hitreje pri avtu, Nina pade in zaradi bolečega kolena tako joka, da moški zbeži, ob njej se pa pojavita dva črna otroka, ki se jima Nina zasmili. Odpeljeta jo k sebi domov, črnska mama lepo sprejme Nino, opere in zašije ji strgane hlače in očisti jopico, ki smrdi po Ahajevih izločkih.
Nina se v tej družini čudovito počuti in mucek je lepo sprejet. Misli, kako bi bilo lepo, če bi ostala še ona tam, toda oni ji povejo, da to ne gre. Ali pa če bi pustila tam mucka, jo zamika, saj bi sama pravzaprav rada šla domov k svoji mamici. Toda ko vidi malega fantka, kako Ahaja vleče za rep, ugotovi, da mucku ne bo dobro v tej družini.
Ko se že mrači, se odpravi spet na pot. Iz neke cerkve se sliši glasba in vstopi. Tam zaspi. Zbudi se v trdi temi in od strahu tako kriči, da pride duhovnk pogledat, kaj se dogaja. Nino hoče odpeljati v župnišče, da telefonira njeni mami.
"Nočem tja noter!"
"Ampak, dete. Tvojo mamo morava poklicati! Gotovo jo zelo skrbi." Toda Nina se ne pusti prepričati, domov noče in tako vpije, da jo župnik spusti na cesto.
Ker je Nina zelo utrujena in zaspana, razmišlja, da bi vendar šla še malo domov, da skrivaj malo pospi, ne da jo mama vidi; potem pa gre naprej na Poljsko.
Toda v mestu se čisto izgubi, del poti ji pokaže lepotica (sprva Nina misli, da je angel), ki čaka ob cesti.
Potem pride Nina do pokopališkega zida, kjer vedno tako rada občuduje grafite - in zaloti mladega fanta v raztrganih kavbojkah - in z barvami.
"Si ti narisal prašičjega boga?" Sprva fant ne raume, kaj ga Nina sprašuje, potem pa je jasno, da ga je narisal on.
"Ti narišem še enega? Posebej zate?"
"Ne," je rekla Nina. "Nočem prašičjega boga. Človeškega boga potrebujem. Nariši mi človeškega boga, če znaš."
"Človeškega boga?" je zamišljeno vprašal.
"Saj ne mislim na ljubega Boga, ki je tak kot Božiček v spalni srajci. /.../ To so same otročarije. Tako kot Božiček in velikonočni zajčki. Rada bi pravega Boga."
" ... pravi bog nima obraza." /.../
"Ali morda sploh ne obstaja?"
"Meni se že zdi, da obstaja. Bog je neka sila, ki svet drži skupaj. Tega se nisem domislil jaz, ampak stari Goethe. Bog je sila, ki je vse ustvarila. Ne samo tisto, česar se zavedamo mi, se pravi življenje in smrt, svetlobo in temo, ampak vse, kar je nekoč bilo, je in še bo. Sila, ki je zgradila vse, kar je, in dovolila, da se po njenem načrtu naprej razvija, pustila pa nekaj lukenj za naključja in tisto, kar bi radi mi."
/.../
"Uh," se je zamislila Nina in zajela sapo. " To sem si pa čisto drugače predstavljala."
"... Veliko ljudi ima raje enega boga, ki je človeški in se ga da dojeti, kot neko vsemogočno silo, ki si je ne moremo predstavljati in je ne moremo dojeti. Če bi hoteli razumeti takega boga, bi morali biti tudi sami bogovi."
"To pa že lahko razumem," je zamišljeno dejala Nina, "da so naši možgani premajhni za tako velikega Boga. A kaj naj storim s pravičnostjo? To me tako boli."
"Če nepravičnost izvira iz ljudi, se lahko proti njej bojuješ in se trudiš, da se spremeni v pravičnost. A to, da na primer mačja ali človeška mama nenadoma umre in pusti svojega otroka samega, to nima nič opraviti s pravičnostjo. Takrat se človek ves obupan sprašuje: Zakaj? Kako je to mogoče? Tega ne more dojeti, razlage pa ni. In to zato, ker ljudje stvari ne dojemamo kakor Bog. Moramo se sprijazniti s tem, da ne moremo ničesar spremeniti."
In potem fant nariše Boga - tako, da Nina razume ...
"To sliko si lahko razlagaš na dva načina. Kadar si slabe volje, te zebe in se ti zdi, da si nepomembna in si želiš nekoga, ki bi te imel rad, potem si pikica na sredini. Tam ti je lepo. /.../"
"In ko sem dobro počutim?" /.../
"Potem si pa tukaj in krožiš okrog središča, ki je Bog."
In potem fant Nini še pove (saj je med pogovorom končno jasno ugotovil, kdo je ta nenavadna deklica), da je tam okrog tekala njena mama in jo iskala. In kako se Nini odvali kamen od srca, ko sliši fanta reči, da je mama rekla: "Samo da pride domov. Tudi mačka bom vzela!"
In Nina že teče domov - k svoji mamici.
"Zelo si lep, prašičji bog ... Če bi bila pujs, bi gotovo z veseljem molila k tebi."
Ko pot nadaljuje, se zgodi nekaj strašnega: rumena muca z majhnim belim muckom se ustavi sredi ceste in tedaj prihrumi avto in čeprav Nina kriči na ves glas, voznik ne ustavi avta in tudi noben bog ne pomaga muci in mucku pohiteti s ceste.
Muca obleži zelo ranjena, zadnji del vleče mukoma za seboj ... Mucek mijavka.
Nina kriči: "Ljubi Bog, ozdravi jo, saj ima otroka!"
A zgodilo se ni nič.
"Ti, Bog, dam ti še zadnjo priložnost. Boš že videl, kaj bo, če ji ne boš pomagal. /.../ Zdaj pa imaš. Konec je. Ne verjamem več vate!"
Nina prosi za pomoč dva vrtnarja, ki sadita rože v bližini.
Eden od njiju ji reče: "Muci obljubi, da boš poskrbela za mladička. Potem bo lažje zatisnila oči." Nina navdušeno sprejme predlog. Vzame svojo jopico in si jo zaveže okrog pasu tako, da je nastal nekakšen žep in vanj spravi mucka.
Čaka pri umirajoči muci. Potem muco vrtnarja pokopljeta med rože, ki sta jih sadila. Nina ima pogrebni govor: "Kar name se zanesi, mamica."
Potem, ko Nina odhaja domov, pravi vrtnarjema: "Hvala, res sta bila krasna. Veliko boljša kot ljubi Bog."
Ko pride domov, je mama huda, ker Nina zamuja. Potem zamijavka mucek v njeni jopici, kar mamo strašno razjezi. Zahteva, da Nina mucka odnese ven. (Mamica je imela mačke rada, a le tiste, ki so živele kje drugje.)
Nina steče ven, toda mucka ne more kar odložiti, ona je vendar obljubila mami muci, da bo skrbela za mucka! Obljuba dela dolg.
Nina potem zbeži od doma, trdno prepričana, da se domov ne vrne več, saj njena mama mucka ne mara, ona pa mora poskrbeti zanj.
Ninino popoldne je zelo razburljivo, sreča se tudi z več nevarnostmi (en delček bom popisala). Najprej Nina uspe preprositi neko gospo, ki je iz trgovine nesla mleko, da ga malo nalije v prazen lonček, ki ga najde v bližini. Ko se mucek, ki ga Nina poimenuje z Aha, napije, popije Nina ostanek.
Stara gospa, ki je slišala Ninino zgodbo, zatarna: "Samo trpljenje. Ljudje trpijo, živali trpijo, en sam obup."
Nina: "Bog pa bi samo tlesknil s prsti in bi že pregnal vse trpljenje, če bi le hotel."
"Če ga zelo vneto prosiš, se včasih omehča."
"Saj sem ga zelo goreče prosila," je zagrenjeno dejala Nina. "Vendar ni bil dober. Zdaj mislim, da ga sploh ni. Ljubi Bog ne bi nikoli prizadel koga, ki ni nikomur storil nič hudega. Ne bi dovolil, da povozijo muco, ki ima majhnega mladička."
"Brez Boga ne moremo živeti!" je zaklicala stara gospa vsa zgrožena. "H komu pa naj potem molimo? Kaj pa red in morala? In sploh vse ..."
"Meni se zdi, da so ljudje boljši kot bogovi. Vsaj tista dva vrtnarja, ki sta pokopala Ahajevo mamo, sta bila taka."
"Daleč smo že prišli. Zdaj še otroci ne verjamejo več v Boga. Kakšni časi!" In že je ni več, stare gospe.
V parku Nina sreča fanta, ki ji pove, kam se pride, če gre v to, drugo, tretjo smer. V eni smeri so Alpe, kjer živijo krave Milka, samo da jih zdaj muči bolezen norih krav. Druga smer je Francija, kjer jedo polže in žabje krake. Naslednja smer je Severno morje. In po eni poti se pride na Poljsko.
Nina se odpravi na Poljsko. Spotoma naleti na nekega gospoda, ki jo hoče zvabiti v svoj avto in jo kar odpeljati na Poljsko. A ko jo vleče za roko, da bi bila hitreje pri avtu, Nina pade in zaradi bolečega kolena tako joka, da moški zbeži, ob njej se pa pojavita dva črna otroka, ki se jima Nina zasmili. Odpeljeta jo k sebi domov, črnska mama lepo sprejme Nino, opere in zašije ji strgane hlače in očisti jopico, ki smrdi po Ahajevih izločkih.
Nina se v tej družini čudovito počuti in mucek je lepo sprejet. Misli, kako bi bilo lepo, če bi ostala še ona tam, toda oni ji povejo, da to ne gre. Ali pa če bi pustila tam mucka, jo zamika, saj bi sama pravzaprav rada šla domov k svoji mamici. Toda ko vidi malega fantka, kako Ahaja vleče za rep, ugotovi, da mucku ne bo dobro v tej družini.
Ko se že mrači, se odpravi spet na pot. Iz neke cerkve se sliši glasba in vstopi. Tam zaspi. Zbudi se v trdi temi in od strahu tako kriči, da pride duhovnk pogledat, kaj se dogaja. Nino hoče odpeljati v župnišče, da telefonira njeni mami.
"Nočem tja noter!"
"Ampak, dete. Tvojo mamo morava poklicati! Gotovo jo zelo skrbi." Toda Nina se ne pusti prepričati, domov noče in tako vpije, da jo župnik spusti na cesto.
Ker je Nina zelo utrujena in zaspana, razmišlja, da bi vendar šla še malo domov, da skrivaj malo pospi, ne da jo mama vidi; potem pa gre naprej na Poljsko.
Toda v mestu se čisto izgubi, del poti ji pokaže lepotica (sprva Nina misli, da je angel), ki čaka ob cesti.
Potem pride Nina do pokopališkega zida, kjer vedno tako rada občuduje grafite - in zaloti mladega fanta v raztrganih kavbojkah - in z barvami.
"Si ti narisal prašičjega boga?" Sprva fant ne raume, kaj ga Nina sprašuje, potem pa je jasno, da ga je narisal on.
"Ti narišem še enega? Posebej zate?"
"Ne," je rekla Nina. "Nočem prašičjega boga. Človeškega boga potrebujem. Nariši mi človeškega boga, če znaš."
"Človeškega boga?" je zamišljeno vprašal.
"Saj ne mislim na ljubega Boga, ki je tak kot Božiček v spalni srajci. /.../ To so same otročarije. Tako kot Božiček in velikonočni zajčki. Rada bi pravega Boga."
" ... pravi bog nima obraza." /.../
"Ali morda sploh ne obstaja?"
"Meni se že zdi, da obstaja. Bog je neka sila, ki svet drži skupaj. Tega se nisem domislil jaz, ampak stari Goethe. Bog je sila, ki je vse ustvarila. Ne samo tisto, česar se zavedamo mi, se pravi življenje in smrt, svetlobo in temo, ampak vse, kar je nekoč bilo, je in še bo. Sila, ki je zgradila vse, kar je, in dovolila, da se po njenem načrtu naprej razvija, pustila pa nekaj lukenj za naključja in tisto, kar bi radi mi."
/.../
"Uh," se je zamislila Nina in zajela sapo. " To sem si pa čisto drugače predstavljala."
"... Veliko ljudi ima raje enega boga, ki je človeški in se ga da dojeti, kot neko vsemogočno silo, ki si je ne moremo predstavljati in je ne moremo dojeti. Če bi hoteli razumeti takega boga, bi morali biti tudi sami bogovi."
"To pa že lahko razumem," je zamišljeno dejala Nina, "da so naši možgani premajhni za tako velikega Boga. A kaj naj storim s pravičnostjo? To me tako boli."
"Če nepravičnost izvira iz ljudi, se lahko proti njej bojuješ in se trudiš, da se spremeni v pravičnost. A to, da na primer mačja ali človeška mama nenadoma umre in pusti svojega otroka samega, to nima nič opraviti s pravičnostjo. Takrat se človek ves obupan sprašuje: Zakaj? Kako je to mogoče? Tega ne more dojeti, razlage pa ni. In to zato, ker ljudje stvari ne dojemamo kakor Bog. Moramo se sprijazniti s tem, da ne moremo ničesar spremeniti."
In potem fant nariše Boga - tako, da Nina razume ...
"To sliko si lahko razlagaš na dva načina. Kadar si slabe volje, te zebe in se ti zdi, da si nepomembna in si želiš nekoga, ki bi te imel rad, potem si pikica na sredini. Tam ti je lepo. /.../"
"In ko sem dobro počutim?" /.../
"Potem si pa tukaj in krožiš okrog središča, ki je Bog."
In potem fant Nini še pove (saj je med pogovorom končno jasno ugotovil, kdo je ta nenavadna deklica), da je tam okrog tekala njena mama in jo iskala. In kako se Nini odvali kamen od srca, ko sliši fanta reči, da je mama rekla: "Samo da pride domov. Tudi mačka bom vzela!"
In Nina že teče domov - k svoji mamici.
Gudrun Pausewang: Dam ti še zadnjo priložnost, Bog! - Mladinska knjiga 1997
Galerija (1)
Sadovi drugihMladikeEnajsta šolaKnjige in življenjeŽivalceVera in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
