Grem splavit

"Grem splavit," mi je rekla. "Mi lahko narediš eno uslugo?"

Joj, kako me je stisnilo. Splavit!

Kaj naj bi ji rekla ...

Najprej sem onemela.

Potem sem rekla, da ji lahko pomagam varovati otroka, ki ju že ima ... da bo lahko počivala. ... potem ... Po splavu ... Joj, ne na splav, je kričalo v meni.

Previdno sem ji rekla: "Pa misliš, da ti ne bo kasneje žal?"

"Ti nimaš pojma, Ana, ti ne veš, kako je vstajati vsako noč k otrokoma ... ti ne veš, kako sem utrujena ..."

Res, tega nisem vedela. Tedaj sama še nisem imela otrok.

"A ni druge možnosti ...? Si gotova?"

"No, saj ... če bi vedela, da bo zdaj punčka, bi rodila ..."

"Morda pa je punčka ..."

"Ne, gotovo ni ..."

"Morda bi pa potem dala fantka v posvojitev ... Morda ga daš meni?"

"Ne, če bom rodila, ga bom tudi imela. Težko bi mi bilo, če bi bil nekje drugje, pri nekom drugem. Ampak ... ne bom rodila ... Splavila bom ... No, mi boš varovala moja fantka tedaj ...?"

"Bom ... Ampak, a res misliš, da ti ne bo potem žal?"

"Ne bo mi ... Morda mi bo ... ampak saj sem vajena trpeti ..."

Upala sem, da si bo premislila.

A se ni.

O splavu se kasneje nisva pogovarjali. Jaz sem skušala biti pozorna do nje ... bolj pozorna kot sicer. Da bi vedela, da jo sprejemam ... čeprav mi je težko. Bilo mi je res grozno. V duhu sem videla malo bitje, ki je raslo v njej ... In ki ga ni več ... Zakaj? Tavala sem okrog in žalovala.

Morda je žalovala tudi ona?

Skoraj gotovo je. Gotovo je.

A vajena je bila potrpeti, prenesti marsikaj ...

Zdaj bi ji morda jaz kaj rekla, tedaj ji nisem. Morda bi ji mogla pomagati, da bi se izrazila. Izrazila svojo žalost.

Ampak meni se je stisnilo grlo, besede so obtičale v njem. Niso se mogle roditi.

Potem so naju nesle poti narazen. Dolgo časa se nisva videli.

A potem enkrat sem naletela nanjo, hitela je v službo.

Jaz sem bila zunaj s svojimi otroki. Tako milo jih je pogledala ... Široko se je nasmejala ... A v očeh sem videla žalost ...

Vedela sem ...