Govoreči bumerang

Miha je čisto poseben fantek, ki ima očka, mamico in sestrico Elo. Čisto poseben je zato, ker v šoli ne govori. Pa ni nič narobe sicer z njim, oja, zna govoriti, on ni nem ... le v šoli in z ljudmi, ki niso njegovi domači, ne govori.

... ni ravno zgovoren fantek, pravzaprav Miha ne govori z nikomer, ne v šoli ne na igrišču, niti v trgovini niti pri zdravniku ...
Je pravi mali učenjak, rad prebira enciklopedije, zato tudi veliko ve.
Čeprav že zna računati, brati in pisati, ga sošolci in učiteljica še niso slišali govoriti.
V šoli ne govori z nikomer. Vsakič, ko mu je učiteljica postavila vprašanje, je Miha povesil glavo, in čeprav je poznal odgovor, glas ni šel iz njega.
O, ko bi le vedeli, kako si želi, da bi spregovoril, pa ne more! Vsakič znova mu je bilo neprijetno, ko so ga vsi gledali in silili vanj, naj vendarle spregovori. V grlu vedno začuti velik cmok in ne more izreči ene same besedice.
Kljub temu se z nekaj sošolci rad igra, lovi in smeji, ker ga poznajo in ga sprejemajo takega, kot je. In ko so na dvorišču v kakšnem kotičku čisto sami, na tiho z dvema sošolcema tudi spregovori. O, ja, kdo bi si mislil! Samo joj, če bi ga takrat slučajno kdo slišal ali videl! /.../
... res mu ni lahko. Ves čas je na preži in budno pazi, da mu le ne bi ušel glas ali celo kakšna beseda.
Najraje ima tiste sošolce, ki ga razumejo in ne silijo vanj z neumnimi vprašanji: "Zakaj ne govoriš? Saj vemo, da znaš!" /.../
Tako rad bi osrečil mamo in očka, pa ne more. Kako naj jima razloži, da je to močnejše od njega. (poševni tisk: prepisano iz knjige)
Potem pa je neke noči imel posebne sanje! Čisto posebne! Za rojstni dan je dobil bumerang. Stekel je na travnik in ga navdušen metal, daleč, daleč. In bumerang se je vračal nazaj v njegove roke. In bumerang je naenkrat spregovoril, da mu lahko pomaga uresničiti vsako željo, ki jo ima. Le čarobne besede: Kurkuma, med in zlati prah! mora izgovoriti.
Miha mu je zaupal svojo stisko in ga prosil za njegov glas, kadar bo potrebno govoriti z učiteljico ali drugimi ljudmi, ki niso njegovi domači.
Ko je šel v šolo, je vzel s seboj čudežni bumerang.
Na šolskem dvorišču je vrgel bumerang sošolcem in izrekel čarobne besede. Bumerang je spregovoril, da bo govoril v Mihovem imenu. Sošolcem se je zdelo to imenitno. Tudi učiteljica je bila navdušena in potem je Miha bral iz berila na glas, tako je Miha končno doživel pohvalne učiteljičine besede in ploskanje sošolcev!
Ko se je Miha potem zares zbudil, je sklenil izdelati bumerang. Morda mu pa pomaga! Naredil je lep bumerang in ga poslikal. Govoril si je: "Varen sem, varen sem! Glas bo kar sam prišel iz mojih ust."
In v šoli se je zgodilo prav to: zmogel je! Učiteljici in sošolcem je povedal zgodbico.

To zgodbo sem prebrala našemu najmlajšemu, osem let staremu sinku. Rekel je: "Tako, kot je bilo z menoj!"
Res, vseh vrst posebni otroci so, poleg takih klepetavih, ki se jih komaj da ustaviti, so tudi tihi, molčeči, otroci, ki ne govorijo, pa ne zato, ker ne bi hoteli govoriti ali ker ne znajo, temveč preprosto zato, ker jim besede nikakor nočejo priti na dan.

Knjigo Govoreči bumerang je napisala Doris Lozej, ilustrirala pa Karin Berce
Knjigo je izdala založba Alba, Ljubljana 2011