Gluh deček

"Gospa, vaš otrok je gluh!" Besede gospe v belem, ki je naredila avdiogram, so bile ostre, mrzle.
Mlada mamica z dojenčkom v rokah se je stresla.
Misli so ji divje švigale. Gluh. Gluh? Zakaj gluh? Kako je mogoče?
Plaho je vprašala: "Zakaj?"
Gospa v belem je povzdignila glas: "Kaj vas pa briga! Ni pomembno, zakaj je gluh, pomembno je, da vemo, da je gluh in da ga obravnavamo kot gluhega!"
Ko je prišla mamica iz ambulante, se je sesedla na klop v dolgem hodniku, Tadej je bil lačen, negodoval je in jo milo gledal, dokler mu ni ponudila najboljšega: sebe. Z lačnimi ustki se je zaril vanjo, potem je pil in počasi zadremal.
Ona pa ni kar mogla vstati. Obsedela je. Raziskovala, kaj je bilo, kaj se je zgodilo, zakaj je sinek gluh ... Ali lahko kaj naredi, da bo slišal?

Po rojstvu nedonošenih dvojčkov so bili še dolgo vezani na bolnišnico. Oba sta ležala v intenzivni enoti Pediatričnega oddelka kirurških strok. Malo pred dopolnjenima dvema mesecema je smel domov tudi dvojček B. Zdravniki so rekli, da zaradi komplikacij zdravljenja morda ne bo nikoli sedel, kje šele hodil.
Starša sta bila srečna, da smejo končno vsi skupaj iz bolnišnice. Da bodo končno prava družina: vsi štirje skupaj. V naročju sta nesla vsak enega sinka vse iz Kliničnega centra skozi Tivoli in čez Rožnik v Šiško, kjer sta tedaj stanovala. A kmalu sta se selila - prav zaradi njunega zdravja, saj je imel Tadej velikokrat bolna pljuča, sta šla živet na vas, v majhno hribovsko vasico.
Veliko sta se pogovarjala s fantkoma, telovadila z njunimi drobnimi udi. Bila sta pozorna na vsak gib, smehljaj. Smehljaj brezzobih ustec tako očara, je pomislila.
Fantka sta rasla in z njima sreča staršev. Sreča tudi zato, ker je razvoj ustrezal razvoju zdravih donošenih otrok.
Prvi pregled v posvetovalnici je bil nabit z veseljem in ponosom mladih staršev, ko je zdravnica videla, da njun razvoj sploh ne zaostaja. Veselo sta se spogledala, gotova, da se obrestuje njuno delo z otrokoma.
Starša sta ugotovljala, da sta sinčka različnih značajev, tako sta si razložila to, da je Simon vedno takoj radovedno pogledal, ko je kdo prišel, ko je kaj zaropotalo, Živo se je odzival na glasbo. Tadej pa je ostajal zatopljen sam vase, opazoval je drobne vzorčke na blagu, tipal s prstki blago ... Nasmehnila sta se: Introvertiran je. Nič hudega, seveda, jasno!
Vožnja z avtomobilom je bila nekaj posebnega, Simon je bil zadovoljen, rad je gledal ven, čebljal je, poslušal mamino petje. Tadej je bil pa strašno slabe volje, če ni dobro videl ven iz avta.
Pri 8. mesecih sta oba že lepo sedela. Njunega napredka sta bila starša tako vesela!
Sploh pa zato, ker sta v ozadju vedno slišala zdravnikov glas: ... morda nikoli ne bo sedel, ker je v bolnišnici doživel toliko hudega ...
Medtem se je zima poslovila, v toplem pomladnem vremenu sta sedela zunaj pred hišo, poklicala ju je z balkona ... Simon se je takoj obrnil in pogledal gor k mami, a Tadej se je obrnil šele čez čas ... Začela ju je še bolj opazovati. Vedno se je Simon takoj obrnil, Tadej pa kasneje.
Kaj pa če je gluh? jo je spreletelo.
Pa saj ne more biti gluh, na prvem pregledu v posvetovalnici je obrnil glavico k zvončku. Kaj pa če je videl zdravničin gib - in ne slišal zvončka?
Ponovni pregled pri zdravniku je pokazal, da je res nekaj narobe z njegovim sluhom ... in sedaj tukaj na kliniki so potrdili gluhoto.
Zakaj? je spet zakljuvalo.

Tadej se je zdramil in jo sijoče pogledal. Dvignila je obrazek k svojim ustom in ga rahlo poljubila na čelo. Ubogi moj Tadejček!
Trudno je vstala in počasi odšla z dolgega hodnika. Ali je tukaj sploh kdaj pomlad, je pomislila.
Čez nekaj mesecev je Tadej dobil slušni aparat, bojevali so se z gibčnim divjim fantkom, ki aparata ni hotel sprejeti, za nobeno ceno ga ni hotel imeti. Kolikokrat so vsi po štirih lezli po tleh in iskali ušesna vložka - olivici. Posebno naporno je bilo, ko je mali divji svobodoljubni fantek vrgel olivico (oliva je del, ki pride v uho) v travo na nekem večjem travniku. Tedaj so še sosedje lezli po vseh štirih in pomagali iskati ...
Starša sta iskala pomoč za sina, da bi slišal. Upala sta, da je nekje nekdo, ki jima lahko pomaga. Tako so šli k zeliščarju. Dal je obkladke iz senenega drobirja in gline, ki so jih dajali izmenično, en večer glino, drugi večer seneni drobir ... Pa masirali s šentjanževkinim oljem.
Pri letu in pol so že delali govorne vaje, ko je imel Tadej dve leti, so že hodili vsak teden na govorne vaje v zavod.
Posebna preizkušnja je prišla potem, ko sta imela fantka tri leta.
Tedaj so triletni otroci morali iti v zavodski vrtec, kjer so bile vzgojiteljice surdopedagoginje. Staršema se je zdelo nemogoče fantka zaupati rejniški družini, od doma se voziti je bilo nemogoče, vožnje v eno smer je bilo dve uri.
Starša sta se odločila: "Tadejčka ne dava! Ne dava ga v drugo družino. Vsi gremo. Selili se bomo. Vsi."
Svetovalka v Zavodu je rekla: "Neogovorno je, da zaradi enega gluhega otroka trpi cela družina."
Starša sta molčala. Odločena sta bila, da grejo vsi skupaj.
In so šli.