Življenje in smrt3. avgust 20146584 branj

Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...

Tiščalo me je pri srcu. Zbujala sem se ponoči. Troha. 55 dni gladovne stavke. Danes že 56. dan. (Naj se ne obregne kdo, da ni, ker je menda enkrat pil sok in enkrat menda neko čebulno juho.)

Šla sem nekajkrat na Gregorčičevo, kjer on preživlja ves svoj čas že skoraj dva meseca. Ampak naredila nisem pravzaprav nič. Objavila sem en zapis na blogu in nekaj malega sodelovala na Facebooku.

Kaj vendar je mogoče narediti!

Danes mi je bilo popolnoma jasno, da moram spet na Gregorčičevo. Gre vendar za človeka!

Ko sem se peljala s kolesom tja, sem razmišljala, kaj mu bom rekla. Oblikovale so se mi misli: "Razumem vas ... ampak naša država ni vredna, da umrete zanjo. Dokler ste živi, boste še vedno lahko kaj naredili, če umrete, pa ne boste mogli."

Tako nekako bom rekla. In hkrati bom skušala začutiti človeka. Biti tam. Biti z njim.

In - čutila sem grozo ... Kaj pa če ... če ...

Na Gregorčičevi je bilo sredi dopoldneva čisto mirno. Tisti trenutek je bilo videti prav zapuščeno. Sostavkajočih dveh tisti trenutek ni bilo tam.

Bivak Ladislava Trohe je bil zagrnjen z rjuho. Zavesa.

Je notri? Stisnilo me je spet ... kaj pa če ga ni ...

Potem sem pokukala skozi špranjo ... Človek z zaprtimi očmi. Glejte - človek!

Polglasno sem pozdravila: "Dober dan!"

Lado Troha je odprl oči in odzdravil. Takoj me je spoznal.

Izrekla sva par besed in jaz sem tudi potem povedala približno tako, kot sem prej razmišljala, da bom.

Mislim, da sva se človeško čutila, toda on čuti svoje dostojanstvo morda prav v tem, da vztraja v začrtani poti. On vidi rešitev za svojo družino in našo državo v tem, da je potrebno iti naprej. Četudi umre.

Presneto dobro vem, kaj je svoboda. Bi ga smel kdo prisiliti v to, da ne bi gladovno stavkal? Bi bilo to človeško?

Ob tem, ko sem večkrat zasledila kje kakšno opazko, da je potreben psihiatričnega zdravljenja, bi rekla, da je bistrega duha in da je človeško močan. Po tem, kolikor smo kontaktirali v zadnjih tednih, ne bi nikoli pomislila, da je morda psihiatrični bolnik. Ali pa jih je mnogo v naši državi?

Če je v nekem trenutku spoznal, da je to edino možna pot do rešitve njegovega velikega problema, je dejansko potrebno to spoštovati.

Potem sem mu rekla, da ga ne bom utrujala s svojimi mislimi, ki so malo drugačne od njegovih. Pa da bom še ostala v bližini. Prikimal je.

Potem sem se pogovarjala z gospo, ki tudi gladovno stavka. Kaj vse je doživela v zvezi z zdravljenjem zob, človek komaj uporabi za to besedo "zdravljenje", to je pravzaprav posmeh zdravljenju, posmeh človeku. Prišlo je še nekaj ljudi.

Potem naenkrat opazimo dva rešilca, kombija, pripeljeta na drugo stran ceste, pred vladno palačo. Misel: so prišli po gladovno stavkajoče?

Čez nekaj časa pripelje marica. In potem pripelje še en rešilni avtomobil, na našo stran ceste.

Potem se odpravi skupina ljudi čez cesto do bivaka g. Trohe. Zdravnica odgrne zaveso in začne pogovor z g. Ladom. On odkloni to, da ga pogledajo, da ga odpeljejo.

Zdravnica skuša opraviti to, kar ji narekujeta njena strokovnost in človeškost. G. Troha odkloni.

Morda je v tem trenutku zdravniška pomoč dati lačnemu ribo. Ampak ta lačni bi rad sam lovil, pa nima možnosti. Ker nima dostopa do reke. Človek bi rad ohranil svoje dostojanstvo.

Kaj naša država res mirno gleda vse to? Kaj je našim res vseeno, kaj se dogaja? Včasih niti ni tako pomembno, zakaj natančno gre, pač pa zato, da smo ljudje ... Ali gredo res kar tako stavkat ljudje, za hec, za prazen nič?

Koliko ljudi samo jamra in stoka in se pritožuje ... in vendar bi najraje, da jim drugi ne le prinesejo ribe, temveč še spečejo ...

Glejte: Človek!