Gledati naprej

Čisto očarana sem bila, ko sem videla, kako lepo je na drugi strani! Toliko enih misli mi je sprožilo preprosto dejstvo, ko sem sedela enkrat na vlaku na drugi strani, kot sedim ponavadi!
Naslednjič spet nisem bila sama na vlaku, z menoj je bil Mali. Seveda sva med Podmelcem in Mostom na Soči prežala na konjičke in jih videla!

A ko sva tako spet hodila z ene strani vlaka na drugo, sem potem pomislila, kako je res lepo! Koliko lepega vidim samo iz vlaka! Koliko slikc gora sva naredila, Mali je štel forzicije približno pol poti z Jesenic do Ljubljane ... Izumila sva nova imena postaj, saj je vlak marsikje, kjer bi se midva ustavila, peljal nemoteno naprej.
Midva sva rekla: "Postaja Račke!"
"Postaja Sava!"

"Postaja Čemaž!"
"Postaja Forzicije!"

"Postaja Občudujem gore!"

In ob tem skakanju z ene strani na drugo sem pomislila, da gledava levo in desno, a nek poseben pogled je pa pogled naprej - in ne levo in desno!
In zgodilo se je posebno presenečenje! Mali vedno izbere vagon, ki je najbolj spredaj. In tako naju je vlakovodja med vožnjo opazil! In nama pomignil, naj prideva k njemu!

In tako sva mogla videti - naravnost naprej! Naravnost tako, kot tečejo tirnice! Kakšno čudo, ko smo se peljali skozi predor in je pred nami nastajal svetlobni krog, ki se je večal in večal!
Kakšno darilo za naju oba!
Mali je tako ponosno posedel na stolčku spredaj in se držal pametno kot velik mož! Pa saj je pameten kot velik mož!
Hvala prijaznemu strojevodji!