Geslo: Rada te mam!

Z vrta grem proti hiši, obložena s polno skledo zelenjave, pa me ustavi vojak z lokom in puščicami. Strumno stoječ med zobmi stisne: "Geslo!"

Pogledam ga, pomislim in rečem: "Rada te mam!"

Mladi vojak se trudi ostati resen, zadržuje se in komaj izdavi: "Prosto!"

In imam prosto pot, grem v kuhinjo pripravljat nekaj za pod zob.

Ko grem spet ven, me isti vojak spet ustavi: "Geslo!"

Nasmehnem se, zdaj geslo že poznam: "Rada te mam"! In že se mi pot odpre.

Kasneje spet naletim na istega vojaka, ampak sem tako zatopljena v svoje misli, da grem kar mimo, čeprav vojaka sicer opazim. In njegovo orožje, lok in puščice, tudi.

"A geslo si pa pozabila?" zavpije za menoj.

Obrnem se in nasmehnem ... Vidim, da moje geslo ni kar tako. Spoznam, da je v resnici pravo!

"Rada te mam!" mu povem še tretjič ...

In mladi vojak je zadovoljen. Vrne se na svoje mesto in spet varuje pot v naš dom.

Pa naj kdo reče, da ljubezen ne odpre večine vrat? Morda vsa?