Ganljiva zgodba o pasji zvestobi
Prebrala sem ganljivo in pretresljivo pasjo zgodbo .
Prebrala sem ganljivo in pretresljivo pasjo zgodbo.
Na kratko: V Italiji umrla neka gospa, gospodarica 14 let starega psa Ciccia, in Ciccio, ki je gospo vsak dan spremljal v vaško cerkev k maši, ostaja zdaj kar v cerkvi in čaka, kdaj bo prišla njegova gospodarica. Na srečo ga župnik iz tiste župnije razume in sprejema, pes je lahko v cerkvi tudi med mašo (lahko vidite na fotografijah.). Duhovnik je Cicciu pripravil celo kotiček, kjer lahko kuža počiva, sicer pa so do osamljenega psa pozorni vsi vaščani.
Na kratko: V Italiji umrla neka gospa, gospodarica 14 let starega psa Ciccia, in Ciccio, ki je gospo vsak dan spremljal v vaško cerkev k maši, ostaja zdaj kar v cerkvi in čaka, kdaj bo prišla njegova gospodarica. Na srečo ga župnik iz tiste župnije razume in sprejema, pes je lahko v cerkvi tudi med mašo (lahko vidite na fotografijah.). Duhovnik je Cicciu pripravil celo kotiček, kjer lahko kuža počiva, sicer pa so do osamljenega psa pozorni vsi vaščani.
Večkrat sem že slišala take in podobne zgodbe. Tudi o psih, ki so šli za pogrebom in potem poležavali ob gospodarjevem grobu.
Večkrat sama gledam v oči našega psa in vidim v njih zvestobo. Veliko več je v njem kot le hvaležnost za hrano, ki jo dobi, pa za sprehode, tekanje z njim, crkljanje in božanje.
Tukaj je naš Maks šel z nami na Rinke.
Kako si želim, da bi tudi ljudje zmogli pravo zvestobo. Zvestobo obljubam, zvestobo najbližjim, sozakoncu, otrokom, najbližjim, s katerimi so v odnosu. Zvestobo poštenju. Zvestobo domovini.
http://www.pesmojprijatelj.si/zgodbe/clanek/ciccio-najbolj-zalosten-pes-na-svetu
Galerija (5)
Drobtinice kruhaŽivalce
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
